Ljubljančan Sašo Gačnik, simpatični mladenič, pianist in pevec, ki si je nadel umetniško ime Svarogov, sicer ni politik, da bi lahko sodil, kaj je prav in kaj ne, lahko pa vsekakor izrazi svojo iskrico upanja in izkaže svojo bolečino, ko vidi razdor med brati, ter z obžalovanjem in grenkobo v srcu sočustvuje z njimi, kot je napisal v žalno knjigo ob zadnjem obisku ukrajinskega veleposlaništva v Ljubljani. Njegov vzdevek Svarogov označuje Slovana, ki želi v svet vnašati pozitivizem in modrost. »Čutim, da je moje poslanstvo širiti pozitivizem in ljubezen med slovanskimi narodi. Najbolj mi je namreč hudo, ko vidim, kako je politika s svojimi nečastnimi dejanji zakuhala razdor med brati,« meni Sašo.
Trg nekdanje Sovjetske zveze je začel spoznavati skozi potovanja, na katerih je preživel velik del svojega prostega časa. Kraji z bogato zgodovinsko in kulturno dediščino so njegovo dušo veliko bolj impresionirali in nahranili kot zahodni del sveta in rodila se je ideja, da bi tudi svojo glasbeno pot začel razvijati s poudarkom na vzhodnoevropskem trgu. Spoznal je sebi sorodne prijatelje in se tako naučil ruskega jezika. Že je sledil prvi nastop na beloruskem festivalu Slavjanskij bazar, ki si ga je na televizijskih zaslonih ogledalo več kot deset milijonov ljudi. Nastopil je s kompozicijo Trilogija, ki jo je sam napisal v ruščini, in doživel neverjeten uspeh ter pohvalo od samega maestra Finberga, ki je o njegovem nastopu dejal, da potrebujejo več takih skladb, kar je Sašu zelo dvignilo samozavest.
Osvajanje se je nadaljevalo v Rusiji in že je sledila prva zmaga pesmi Trilogija na eni glavnih radijskih postaj v Moskvi. Iz Rusije se je nato podal na obisk v Kijev, kjer je izdal pesem Moja, moja Ukrajinka. Ta fraza je nastala povsem spontano, ko je na večer pred snemanjem vokala za omenjeno skladbo razmišljal, kako bi lahko še izboljšal tekst. Delo je zmes njegovih izkušenj, domišljije in tistega, kar vidi okrog sebe. Žal se je zaradi izrednega stanja v ukrajinski prestolnici promocija pesmi, ki kaže velik potencial, nekoliko zaustavila, vendar upanje v vrnitev na tamkajšnjo sceno vsekakor ni zbledelo. »V Ukrajino se vračam že kar nekaj let. Od začetka je bila to ena izmed mojih ljubših destinacij, kamor sem se odpravljal preživljati svoj prosti čas, saj me zelo privlačita duh in kultura bivše Sovjetske zveze,« nam je zaupal Svarogov.
Na vprašanje, ali njegove v Sloveniji živeče starše njegova stalna odsotnost kaj moti, je v smehu odgovoril: »Po mojem podvigu, ko sva se pred štirimi leti s prijateljem usedla v avto in iz Ljubljane odpotovala čez Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo in Armenijo vse do Kaspijskega morja, natančneje v Azerbajdžan, jih nič več ne more presenetiti. Iskreno pa se tam nikoli nisem počutil nič kaj bolj ogroženega kot v Sloveniji. Vse govorice o tem, kako nevarno je nekje, po navadi širijo ljudje, ki so si kraje, o katerih tako samozavestno razpredajo, ogledali le na zemljevidu.«
Sašo je kot pianist in vodja različnih glasbenih skupin na slovenski estradi prisoten že več kot 12 let, vendar se je s petjem bolj intenzivno začel ukvarjati šele pred enim letom, ko je spoznal, da je nastopil pravi čas, da začne graditi solistično kariero. Mimogrede, postavni mladenič, ki ga mnogi označujejo kar za slovenskega Tošeja Proeskega, je še vedno samski. »Ne morem se sicer pritoževati, da je nežnejša populacija ravnodušna do mene, ampak očitno še nisem srečal tiste, s katero bi se lahko povezal na vseh nivojih. Priznam, imam zelo visoke kriterije, ampak tako pač je. Samo zato, da bi si po nekih normalnih pričakovanjih družbe ustvaril družino, ne nameravam spuščati kriterijev. Lahko trdim, da sem iskren, velikokrat neracionalno srčen in vsekakor znam biti predan. Po drugi strani pa vem, da z mano in mojim življenjskim slogom ni najbolj enostavno shajati. Ampak tudi osvojitev Triglava ne bi prinesla veliko zadovoljstva, če bi bila sama pot povsem enostavna,« se še nasmehne simpatični temnolasec.
