Hrvati so radi vzvišeni do Slovencev, podcenjujejo nas ali pa sploh ne omenjajo. Kot na primer, ko govorijo o svoji sosedi Avstriji, na katero sploh ne mejijo, saj je vmes prav Slovenija, nas, če se le da, izpustijo. Tega smo že vajeni, toda zadnje dni so v medijih v lepi njihovi zagnali vik in krik v obratni smeri, češ, kako pri njih izumirajo gledališki in operni režiserji in jih morajo uvažati iz Slovenije. Režiserska umetnost pri nas v nasprotju z njihovo cveti, čeprav, dodajajo, je slovenski teater načela globoka kriza (to mi sicer ne gre skupaj) in dobiva vse manj subvencij, kar je seveda res.
Tudi podatek, da slovensko kulturno ministrstvo za gledališko dejavnost nameni 30 odstotkov manj kot hrvaško, je malce sporen, saj je Hrvaška še enkrat večja od Slovenije in ima tudi teatrov mnogo več. Da hrvaško gledališče še ni zapadlo v provincialnost, kič in nesmiselno šaro, se lahko po mnenju najbolj branega hrvaškega časnika Jutarnji list zahvalimo predvsem tujim režiserjem, še posebno slovenskim.
Hrvaška gledališka akademija menda že celo večnost ni dala niti enega dobrega režiserja. No, izjemi sta prav gotovo Dalmatinec, doma iz Senja, Ivica Buljan, ki veliko režira tudi pri nas – je pa res, da je po izobrazbi komparativist – in bosanski Hrvat Oliver Frljić, čigar režiserska diploma je stara že več kot desetletje. In še za ekstremnega levega provokatorja ga ima najmanj polovica Hrvatov.
Med gledališkimi režiserji, ki so jih uvozili v sezoni 2014/15, Hrvati omenjajo Sebastijana Horvata, Roberta Waltla, Vita Tauferja in Jerneja Lorencija. Izpostavijo še Igorja Pisona, tržaškega Slovenca, letnik 1982, večkrat nagrajenega opernega in gledališkega režiserja, ki ga je angažiral ravnatelj zagrebške opere HNK (Hrvatsko narodno kazalište) Nikša Bareza.
V znanem zagrebškem teatru Gavella je kultnega Krležo režiral od Pisona pet let mlajši Mariborčan Sebastijan Horvat, tudi profesor režije na ljubljanski akademiji. S predstavo Hrvaški bog Mars, ki je gledališki hit na Hrvaškem, je gostoval tudi v Južni Koreji, na Finskem, v Franciji, Nemčiji, Italiji in Bolgariji.
Samo v Gavelli so v zadnjih nekaj letih odlične predstave naredili Mateja Koležnik, Samo M. Strelec in že omenjeni Lorenci. V največjem hrvaškem gledališču, zagrebškem HNK, sta vladala Vito Taufer in kajpak velika zvezda med gledališkimi režiserji Tomaž Pandur, ki pa bolj malo dela v Sloveniji.
Najbolj gledane otroške predstave v zagrebških teatrih dela naš Robert Waltl, tam se je prav tako uveljavil Diego De Brea. Slovenski režiserji so ostali v sijajnem spominu tudi gledalcem splitskega in reškega HNK (predvsem Koležnikova) in dubrovniškega Kazališta Marina Držića.
Brez naših režiserjev so nepredstavljivi tudi hrvaški poletni festivali, od Brionov (Ulysses Radeta Šerbedžije) do Dubrovnika. Slovenski režiserji so v nasprotju s hrvaškimi že od začetka svoje kariere orientirani kozmopolitsko, vsi govorijo več jezikov (hja, bi dodali, zanesljivo tudi hrvaško, kar za hrvaške glede slovenščine prav gotovo ne velja), vsi resno delajo in vsem je postala Slovenija pretesna.
Hrvati pravijo, da je državnih subvencij za gledališča v Sloveniji za tretjino manj in da politika pritiska na kompletni gledališki pogon, da se čim bolj komercializira, in to bo kar držalo. Pri njih naj bi bilo drugače: denarja je še vedno dovolj, zmanjkalo pa jim je ljudi.
Najmanj znan, vsaj širši slovenski javnosti, je Pison, tržaški Slovenec, po izobrazbi germanist (tržaška univerza) in gledališki ter operni režiser (Akademija Augusta Everdinga v Münchnu). Dokazal se je že s predstavo Hozana tekočemu računu v tržaškem teatru, lani pa so mu v ljubljanski Drami zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno. Zanimivo, da tako Haderlapova kot Pison pišeta v dveh jezikih in prihajata iz zamejstva.
Genialni Bojan Stupica
Najbolj znani slovenski gledališki režiser, ki je deloval zunaj ožje domovine, je Bojan Stupica. Rojen je bil leta 1910 v Ljubljani, umrl je 1970. v Beogradu. V Ljubljani je diplomiral iz arhitekture in že pred drugo svetovno vojno postal režiser v Drami. Za svojo prvo predstavo Vojna in mir je poskrbel za prevod Tolstojevega romana, pripravil dramaturško priredbo, izdelal scenografijo in kostume in sam tudi igral. V njej je nastopala tudi Savka Severjeva, ki je bila 20 let tudi njegova prva žena. Leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, po kapitulaciji Italije se je vrnil iz taborišča hudo bolan in 1945. na berglah postal pomočnik upravnika ljubljanske Drame, pozneje pa direktor. Leta 1946 je odšel na študijsko potovanje v Moskvo in Leningrad ter tam pobližje spoznal sovjetsko gledališče, istega leta je komiteju za umetnost in kulturo v Beogradu predal elaborat za ustanovitev centralnega jugoslovanskega teatra, poznejšega Jugoslovanskega dramskega gledališča. Med letoma 1947 in 1955 je bil njegov umetniški vodja, obenem pa je režiral številne predstave, nekatere med njimi so dosegle velik mednarodni uspeh. Društvo dramskih umetnikov Srbije vsako leto podeli nagrado za najboljšo režijo, ki nosi njegovo ime. V Beogradu se je tudi drugič poročil, njegova žena je postala srbska igralska ikona Mira Stupica, tudi zanjo je bila to druga poroka. Po smrti genialnega slovenskega gledališčnika, ki si ga kajpak lastijo tudi Srbi, se je poročila z generalom in politikom, bosanskim Srbom Cvijetinom Mijatovićem. Čeprav je bil ta dve leti, 1980. in 1982., celo predsednik predsedstva Jugoslavije, nikdar ne pozabi povedati, da je bil največji moški v njenem življenju, ki jo naučil tudi igrati, Bojan Stupica.