Tista č(a)rna kitara, črn klobuk, raskav glas... Vlado Kreslin, kantavtor, zimzelen slovenske glasbene scene. Prekmurec, rojen v Beltincih, eden izmed tistih, ki skrbijo za etno glasbo na Slovenskem, jo promovirajo in popularizirajo, večni privrženec Boba Dylana, nekoč je tudi nastopil z njim. Da nas Kreslinova pojava pritegne, dokazujejo njegovi razprodani koncerti. Eden takšnih je vsako leto v Križankah. Morda tako, kot on časti Bob Dylana, mi v Kreslinu vidimo Dylana, slovenskega.
Z Vladekom se večkrat srečava v Ljubljani in vedno mi je v veselje z njim gujčate na pijači ter občudovati naše prekmurske lepote. Vedno znova občudujem njegovo pozitivno voljo in mladostniško energijo. Kreslin je dokaz, da ti glasba riše nasmeh na obrazu in te pomladi. Tokrat je bila tema najinega guča tudi njegov petkov koncert. Ob letošnjem, ki je 26. v sklopu Festivala Ljubljana, pa se vedno rad spomni prvega, ko so stali na odru s staro Beltinško bando, torej Miško Baranja, Jožek in Janči Kociper, Tonek Rajnar, Marica Maučec, njegova mama in oče ter zelo skromna električna zasedba Malih bogov. Zdaj jih je seveda že precej več. In kako mu uspe, da vedno znova razproda koncert? »Če bi se ukvarjal s tem vprašanjem, jih verjetno ne bi razprodajal že toliko let. Hočem povedati, da moramo mi delati dobro glasbo, vse drugo je morda za raziskovalne novinarje,« mi razloži.
Kreslin zagotovo spada med redke slovenske glasbenike, ki znajo nagovarjati vse generacije. Nato se spomni koncerta, ki se je za vedno vtisnil v spomin, čeprav z nekoliko grenkim priokusom. »Gostili smo Orkester Slovenske vojske in bilo je precej bigbandovsko, imenitno. Ena hujših nezgod, ki itak nikdar ne počivajo, tudi na koncertih ne, je bila takrat, ko se nam je razletela violina. Jančiju, violinistu Beltinške bande, se je v rokah med igranjem enostavno sesedla vase. Na srečo so fantje v nekaj minutah prišli do odličnega lepila, jaz pa sem medtem pel komade, ki so lahko shajali brez Jančija. V času petih, šestih pesmi je bila violina vozna. Ne bi verjel, če ne bi imeli videoposnetka,« se še nasmeji. Na odru se mu bo tudi na tokratnem koncertu pridružil oče Milan, ki šteje 89 let in že komaj čaka, da gre na oder. »Še pred kratkim sva posnela legendarni šlager Bele ruže, nežne ruže. Z njim je užitek nastopati, saj ima odličen občutek za oder in je odličen poznavalec stare muzike.«
Ker sem bila že na več njegovih koncertih, lahko potrdim, da je duet z očetom najbolj čustven del repertoarja in marsikomu ob tem spolzi solzica. Patos, ki je tako značilen za Kreslina, doseže v tem trenutku vrhunec. Še posebno če se poglobite v njegova besedila, ki sežejo v srce. Poetična lirika je njegova vrlina, to mu moramo priznati.
Vsak njegov koncert v Križankah pa je nekaj posebnega, saj ima vsakič nove, drugačne goste. Letošnji gost bo tudi istrski posebnež, avtor in pevec Dražen Turina Šajeta, s katerim sta pred leti posnela pesem Rulet. Da se občinstvo z njim še bolj poveže, pa Vlado poskrbi tudi s tem, da vedno pove kakšno zanimivo prigodo iz svojega življenja. Meni je najbolj simpatična tista z njegovo prijateljico Deso Muck: »Enkrat sem bil doma pri Desi Muck, ko so bile njene punčke še male. V potoku sem lovil ribe. In ravno takrat sem ujel veliko ribo in zraven je bila ena od punčk. Ko sva prišla domov, je mala rekla Desi: 'Veš, mami, Kleso je fajn. Samo škoda, da ne zna slovensko.' Jaz sem pa ves čas mislil, da govorim slovensko. Šele nato sem videl, da jaz obračam besede oziroma naglas,« se je nasmejal.
Vsekakor je Vlado za nas Prekmurce napravil to, kar je Trubar za Slovence. Naš največji ambasador Prekmurja je hkrati tudi promotor naše ljudske glasbe. Pri njem je vedno zaslediti nekaj prekmurskega, tj. lokalnega, ljudskega, tradicionalnega. V petek tudi tega ne bo manjkalo, naš prekmurski ponos pa bo znova dokazal, da je živa legenda.
