Najuspešnejša manekenka z območja nekdanje Jugoslavije in avtorica dveh knjižnih uspešnic Anka Senčar zaradi bolezni že skoraj dve leti živi popolnoma drugače kot prej. Zaradi posledic hude kapi je pretežni del časa vezana na posteljo, saj ji stanje močno omejuje stvari, ki bi jih rada počela. Kljub temu puške ni vrgla v koruzo in verjame v spremembo na bolje. Čeprav veliko manj kot nekoč, se ji še vedno kar precej dogaja. To je razumljivo, saj zaradi posledic kapi in omejenega življenja ne hodi več naokrog. Zato si poskuša življenje sama in s pomočjo drugih čim bolje prilagajati.
»Gre za dejstva, pred katerimi si ne moreš in ne smeš zatiskati oči. Zato sem jih sprejela, nisem pa se sprijaznila z njimi. Še vedno verjamem, da se bo nekega dne obrnilo na bolje, saj pri kapi lahko traja tudi precej dolgo,« pravi odločno.
Napisala je dve knjižni uspešnici, avtobiografijo To sem jaz, jaz sem Anka in o desetletnem bivanju v Južni Afriki Ankina Moja Afrika, a že pred leti začeta tretja knjiga najverjetneje ne bo ugledala luči sveta. Sama zaradi negibne leve roke ne zmore več pisati, sploh ne tako obsežno, kar je velika škoda. Povedati bi namreč imela še marsikaj. Kljub temu tudi nedejavna roka ni ovira, da ne bi uresničila druge ideje, ki si jo je zadala. Anka je namreč napisala članek za glasilo trboveljskega doma upokojencev, v katerem biva. Nekateri so malo debelo pogledali, saj je članek malce daljši, a je vendarle res.
»Pomagal mi je brat Jani. Govorila sem mu in narekovala, on pa je zapisoval. Pozneje sva skupaj pregledala in uredila besedilo in članek je zaživel v domskem časopisu. Zelo vesela sem zaradi tega in tudi hvaležna Janiju za pomoč,« pojasni in doda, da jo brat in svakinja poleg drugih družinskih članov redno obiskujeta. Članek je naletel na dober sprejem in odziv tudi pri zaposlenih in preostalih stanovalcih. »Čeprav sem zaradi posledic bolezni prikrajšana za marsikatero stvar in vezana, hočem kar najbolj polno živeti dalje. Nič nisem olepševala ali skrivala, opisala sem, kaj se mi je zgodilo, in svoje življenje v domu. Dobre in slabe dni, pozitivne misli in slabo voljo, želje in realnost. Mislim, da je prav, da se pogovarjamo o vseh stvareh. Ker to pomaga, tudi če kdaj česa ne slišiš ravno rad. Ampak tako je, in ko se človek znajde v položaju, kakršen je moj, je to dejstvo. Kako pa se spoprimeš z njim, je seveda stvar posameznika. Zelo rada grem na srečanja, ki jih imamo v skupini Metuljčki. Radi se spominjamo nekdanjih časov, življenja v otroštvu, pogovarjamo se, si svetujemo, se bodrimo in podobno. Pa tudi kak vic na svoj račun si radi povemo in se nasmejimo,« pravi.
