Orgazmično razpoloženje nekaterih po uspehu slovenskih reprezentančnih odbojkarjev na ljubljanskem kvalifikacijskem turnirju za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2018 je trajalo kar dolgo. In prav je tako! A zdi se, da so nekateri šli hudo predaleč. Denimo TV-voditelj Igor E. Bergant. Kar nekako ne gre iz glave njegovo skoraj že osladno nagovarjanje selektorja odbojkarjev Slobodana Kovača, sicer iz Srbije, v Odmevih. To, da nekateri zlobneži Bergantu hudomušno pravijo tudi ventilatorček zaradi nenehnega mahanja z rokami, niti ni tako pomembno, o tem bi se morda z njim lahko pomenil kdo drug, zanimiveje pa je, kaj si je privoščil na osrednji, nacionalni televiziji. Vprašanje je namreč, kako je mogoče, da si voditelj ene največkrat nagrajenih oddaj, Odmevov, privošči, da se z gostom, v tem primeru s Srbom Slobodanom Kovačem, pogovarja v srbohrvaščini. Pravzaprav, kako je mogoče, da mora nacionalna televizija podnaslavljati lastnega voditelja. Veliko oddaj sem si že ogledala in res se ne spomnim, ali sem kdaj videla kaj podobnega. Če se ozrem na ono stran schengenske meje, k južnim sosedom Hrvatom, si še v sanjah ne morem predstavljati, da bi voditelj Damir Smrtić, na primer, spraševal gosta, sicer Slovenca, v slovenščini. Gost sicer ne bi imel težav, hrvaški voditelj pa bi najbrž že čez nekaj trenutkov dobil – opomin pred izključitvijo, če ne kar odpovedi. Tako je v normalnih, pa ne glede na to, da gre za hrvaško, televizijskih hišah. Pri nas pa nenormalnosti kar mrgoli. Žalostno, vendar resnično! Tam, v Kolodvorski ulici, v stavbi, ki ji pravijo tudi Hollywood, so pred časom v enem od svojih dokumentov (v arhivih jih imajo sicer na milijone) zapisali, da je »slovenska nacionalna radiotelevizija v službi javnosti in najširšega javnega ter nacionalnega interesa. Njeno osnovno poslanstvo je neodvisno in objektivno informiranje, izobraževanje in razvedrilo ter spodbujanje razvoja ustvarjalnosti, jezika, kulture in identitete slovenskega naroda znotraj in zunaj Republike Slovenije, avtohtonih narodnostnih manjšin in drugih prebivalcev Slovenije.« A vse skupaj je, kot je dokazal Igor E., le mrtva črka na papirju. Vsaj glede segmenta o spodbujanju kulture, jezika in identitete slovenskega naroda znotraj in zunaj Slovenije. Še predobro vem, da sistem na RTV ne tolerira jasnih misli in ostrih kritik, ne nagrajuje načel in se ne meni za novinarsko profesionalnost. In kot je že enkrat zapisal kolega Miran Ališič, »kar je najhuje, tam nikdar nihče ne reče bobu bob«. Prav te dni je odstavljeni, se pravi zdaj že nekdanji urednik oddaje Tednik Igor Pirkovič dejal, »da smo prišli (na RTV SLO; op. a.) do takega stanja, da se bojijo (zaposleni; op. a.) javno povedati, da to, kar se dogaja, ni v redu. To je zelo skrb vzbujajoče, to je hujše od vsega.« Zdi se, da bi te besede lahko prenesli na marsikateri dogodek v slovenskem Hollywoodu. Podnaslavljanje domačega, slovenskega voditelja, ki na slovenski, nacionalni televiziji v eni osrednjih informativnih oddaj nagovarja gosta kar v srbohrvaščini, zaradi česar ga je treba podnaslavljati – halo, kje so pa prevajalci in slušalke? –, pa je le en kamenček, ki potrjuje, da je tam nekaj res hudo narobe. Posamezniki pa si lahko privoščijo vse! Vodstvo pa nič! Uredniki, ki bi to morali imeti pod nadzorom, še manj! Da o varuhinji gledalčevih/ poslušalčevih pravic niti ne pišem.
|
|
