Slovenec 
lovi svetovne zvezde filma in glasbe

To je poklic, ki si ga je vedno želel opravljati, in vesel je, da ga lahko tudi nadgrajuje. Jani Božič je bil namreč eden prvih slovenskih paparacev, ki so od tega živeli. V fotografski objektiv je lovil znane obraze, predvsem v trenutkih, ko so si najmanj želeli, da bi jih kdo videl, kaj šele fotografiral.

Dežurstva 
pred hoteli

Še vedno živi od tega dela, le da ga zadnje čase ni več pogosto zaslediti na slovenskih ulicah, ampak ga najdemo na tujih. Prej strah in trepet znanih v Sloveniji zadnji dve leti preži na znane in bogate v Angliji. Tam bo 39-letnik ostal še nekaj časa, saj je trg večji, plačilo boljše in predvsem rednejše, čeprav je tudi delo težje kot pri nas. »Zvezdništvo v Angliji, denimo, kaj šele čez lužo, je precej drugačno. Več je zvezdnikov, več je ljudi, ki jih zanima, kaj počno,« pravi o svojem delu na Otoku.

In kako se je znašel? »Od nekdaj me je vleklo tja. Selitev sem načrtoval že pred desetimi leti, a so se stvari odvijale drugače. Delal sem skoraj za vse slovenske medije. Ko enkrat dosežeš zastavljeni cilj in vse postane rutina, ti postane dolgčas in ne napreduješ. Jaz pa potrebujem izziv, nekaj novega, drugačnost. Naposled sem se le odločil in se tako rekoč podal v neznano. Odločitev je bila precej tvegana, vendar lahko danes trdim, da sem se odločil pravilno. Nabral sem si ogromno dragocenih izkušenj, sodelujem z več fotografskimi agencijami. Glavna je ameriško-britanska Headline Photos iz Los Angelesa, kjer so me podpirali od prvega dne in mi bili v veliko pomoč pri uvajanju v njihov način dela, ki je nekoliko drugačen od tistega, kar sem bil vajen v Sloveniji. Vsekakor je rumeni tisk na Otoku še veliko bolj sočen in rumen kot pri nas.«

Selitev v tujino ni nekaj, kar bi človek opravil mimogrede. Stanovanje, kup papirjev, znanje jezika in še veliko je zadev, da dela, ki ga boš opravljal, niti ne omenjamo. Poleg tega ima Jani tudi družino, po letu in pol se mu je pridružila v Angliji.

»Kriza se pozna povsod, a če je človek pripravljen delati, gre. Honorarji so neprimerno boljši kot v Sloveniji, vendar je tudi konkurenca veliko močnejša. Rekel bi, da ima vsak priložnost, kako jo izkoristi, pa je povsem druga stvar. Pri tem delu človek potrebuje potrpežljivost in iznajdljivost, ko se ponudi priložnost, pa mora bliskovito reagirati. Princip je povsod enak, le tuje zvezdnike je težje ujeti kot slovenske. Za paparaca v Londonu moraš biti hiter in mobilen, imeti moraš informacije. Prve mesece sem večino časa preždel na različnih lokacijah, saj so mi dali več kot sto naslovov, kamor radi zahajajo znani. Na teh krajih je vedno okoli dvajset do trideset paparacev, ki so zelo dobro organizirani. Če je zvezdnik v katerem od hotelov, se dežura pred njim, vse dokler ne odide. Nikoli pa ni jasno, skozi kateri izhod bo pokukal, zato nas je na vroči lokaciji več,« opisuje svoje delo.

Brez podkupnin 
in odškodnin

Pot do fotografskih trofej iz življenja znanih je lahko tudi nevarna. Ne gre namreč le za zasede in pritiskanje na sprožilec, ampak so tu tudi konflikti, pretepi, poškodbe, uničena oprema in podobne neprijetnosti. Paparac je na tveganje seveda pripravljen, saj je sestavni del njegovega dela. »Nekoč sem na treningu fotografiral Davida Beckhama in ga ogovoril, a so me njegovi telesni stražarji preprosto zgrabili in odnesli proč. Stražarji pevke Gwen Stefani vedno težijo. Kanye West ne mara paparacev, kar sem se prepričal na svoja ušesa … Treba se je pač znajti.«

Nekateri paparaci namenoma izzivajo zvezdnike in se po nepotrebnem prepirajo z njihovimi varnostniki, saj si želijo s provokacijo prislužiti mastno odškodnino in se tako proslaviti v medijih. »Moje izkušnje z reakcijami zvezdnikov so različne. Vse je namreč odvisno od njihovega razpoloženja in situacije, v kateri so se znašli, ter seveda od tega, za koga gre. Če me kdo vpraša, za koga delam, mu odkrito povem. In takrat se napetost pomiri.«

Janiju še nikoli ni bilo treba plačati odškodnine zaradi objavljenih fotografij. Prav tako ni nikdar vzel denarja, da posnetkov ne bi objavil. »Morda sem nespameten, ampak rezultate svojega dela jemljem kot trofeje. Ker do njih ni lahko priti, mi to toliko več pomeni. Najlažje je vzeti denar in je stvar končana. A s tem ostaneš brez trofeje, to pa ni pravi paparac.«

Čeprav se tako kot v Sloveniji tudi v Angliji redno srečuje z znanimi ljudmi, z njimi nikoli ne sklepa prijateljstev. Kakšno poznanstvo že, kdaj kakšno tudi rečejo, to že. A pri tem se konča, saj bi njegovo delo, kot gleda nanj sam, v nasprotnem primeru izgubilo objektivnost in profesionalnost.

In kam naprej? »Vleče me v Los Angeles, v Hollywood. Mislim, da je to neizogibno, saj sem tak človek, poleg tega pa povrhu tudi delam za tamkajšnjo agencijo. V tem poslu bi rad dosegel vse, kar sem si zastavil,« še pravi.