Ljudje po vsem svetu iščejo navidezna bitja, pokemone. S pametnimi telefoni letajo sem ter tja in jih lovijo doma, v službi, med sprehodi, v gorah, ob morju, na dopustu, celo med vožnjo z avtomobilom in drugimi prevoznimi sredstvi, čeprav je to lahko smrtno nevarno. Pri tem nastajajo zanimive in tudi bizarne zgodbe.
Lastnike pametnih telefonov je obnorela videoigra pokemon go. Priljubljena igrica, ki igralcem omogoča, da s popotovanjem po resničnih lokacijah iščejo in lovijo digitalne like iz priljubljene serije Pokemon, je na voljo tudi v Sloveniji. Na ulicah je videti čedalje več ljudi na lovu za temi namišljenimi bitji. S tovrstnim početjem je okuženih na milijone ljudi po vsem svetu, ki tvegajo življenja, da bi ulovili smešna bitja, vdirajo na pokopališča, parkirišča, dvorišča in dovoze, v Bosni in Hercegovini pa oblasti ljudi celo opozarjajo, naj se izogibajo minskim poljem. Dejstvo je, da gre za odvisnost, ki ji podlegajo tudi najmlajši, o priljubljeni igrici pa smo se pogovarjali s slovenskimi radijci, ki so igrico preizkusili in podali mnenje o njej.
Všeč mu je koncept
»Prvi sem se opogumil na Radiu Antena. Čisto službene, raziskovalne namene sem imel. Še danes jo rad igram. Všeč mi je koncept, da se moraš zmigati in iti ven, da bi igral. V Ljubljani imamo srečo, da je veliko dogajanja tako v igri kot v mestu in lahko srečaš 'kul' soigralce. Med snemanjem videa sem spoznal dva danska fanta, ki sta navdušeno spoznavala Ljubljano prek igre. In grem stavit, da zaradi pokestopov poznata več znamenitosti kot povprečni Ljubljančan,« svoje doživetje opisuje Uroš Bitenc.
Kaj so pokemoni? Pokemoni so domišljijske živalce in pošasti. Vsaka ima edinstveno sposobnost in osebnost. Prvič so se pojavili leta 1996 v igrah za ročno igralno konzolo Nintendo Game Boy, v naslednjih letih pa so postali pravi fenomen pop kulture. Pojavili so se tudi na priljubljenih igralnih kartah in v risanki, danes pa jih ljudje prek pametnih telefonov lovijo po vsem svetu. |
Za gibanje ga ne potrebuješ
»Verjetno bom izpadel star ali staromoden, ampak mene igra niti slučajno ni obnorela. Ideja, da več kilometrov hodiš, buljiš v 'mobič' in loviš fiktivna bitja, se mi zdi banalna. Pravzaprav mi je najbolj neverjeten razlog za igranje ravno ta, ki ga igralci zelo radi navajajo, da te 'aplikacija prisili, da greš ven na svež zrak in se gibaš'. Če hočeš na svež zrak, ne potrebuješ mobitela. Za gibanje ga tudi ne potrebuješ. Še bolj banalno pa se mi zdi, da igraš med vožnjo avtomobila ali pokemone iščeš po minskem polju. Moj sorodnik dodaja, da so pokemoni brezzvezni, ker ko ga najdeš, mu lahko le vržeš žogo v glavo. Ne moreš ga ne zbombardirati, ne politi z napalmom, ne razčetveriti ... Nič,« meni Jean Frbežar.
Kar je preveč, je preveč
»Aplikacijo sem preizkusil. To je zagotovo nekaj, česar ne bom več počel. Že tako ali tako smo precej asocialni, kar se tiče uporabe pametnih telefonov, ki imajo naložene vse te facebooke, instagrame, snapchate. Ne rečem, da ni 'fora', takoj te zasvoji, sploh če si generacija 'game boy', ampak to mi je preprosto preveč. Bil sem v mestnem parku, kjer je bilo srečanje pokemon go, in še nikoli nisem videl toliko ljudi, ki sedijo drug ob drugem in ne spregovorijo niti besede, razen ko ulovijo pokemona. Nekateri v takšnih aplikacijah uživajo, jaz pač ne. Je pa res, da bi lahko v mariborskem mestnem parku ulovili najredkejšega pokemona, želvo Vinka, torej Vinkochuja. Tistemu, ki to uspe, vsa čast,« nam je razložil radijec in glasbenik Tim Kores Kori.
