Vsi tisti, ki smo vpeti v modo, vsi tisti, ki se moramo vsakodnevno držati pravil oblačenja v svojem kariernem svetu, in tudi vsi tisti, za katere to ni del njihovih vsakodnevnih obveznosti... Vsi smo že slišali rek Obleka naredi človeka. Ali je v tem kaj karakterne resnice, niti ni toliko pomembno, kot je pač pomembno, da si se v estetskem pogledu primoran držati pravil. Pa bi jaz tale rek dopolnila – vsaka obleka ni primerna za vse priložnosti.
V zadnjih tednih sem veliko časa preživela na kulturnih dogodkih. In opazovala ljudi oziroma njihove obleke. In se mogoče malo čudila. Kavbojke. Kratke hlače. Za nameček pa pohodniška oprema. Osebni stil naj bo človekova svobodna želja, pa vseeno. Včasih tudi knjigo sodimo po platnicah, vendar dress code v poslovnem in modnem svetu ne dopušča napak. Prof. dr. Anton Trstenjak je zapisal: »Obleka je za človeka civilizirane družbe tako neposredno, res nikoli prav povsem odložljivo sredstvo javnega obnašanja, da se niti ne zavedamo, kako zelo in res primarno je obleka sama na sebi pozivanje javnosti in oglaševanje pred javnostjo, da se ozre na človeka, da pritegne nase, torej dobesedno reklama.« Kar oblečemo, to sporočamo. Sporočamo, s čim se ukvarjamo, za kaj si prizadevamo, katere osebne lastnosti izražamo. Obleka postane naše komunikacijsko sredstvo.
Pri tem je zanimiva velika razlika med Slovenijo in tujino. V tujini so pri tej temi zelo občutljivi in do tega pravzaprav čutijo spoštovanje ali se mogoče že prav malce bojijo, kakšen bo odziv, če ne bodo strogo upoštevali pravil oblačenja. Najbrž si v tujini ne predstavljajo, da bi v Operi zagledali punco v topu s tankimi naramnicami, kratkimi hlačami, pohodniškimi sandali in velikim nahrbtnikom, v kompletu pripravljeno prej za kakšen pohod na Šmarno goro kot pa na opereto Kneginja Čardaša, na kateri sem opazila primer take oprave. Vem, da bi v tujini to obsodili, pri nas smo bolj sproščeni. Menim, da je do določenega dogodka treba pokazati več spoštovanja s primerno obleko. Pri nas ni veliko dogodkov, za katere bi se oblekli bolj svečano, v večerno obleko. In tudi takrat, ko imamo svečan dogodek, se večina obiskovalcev ne potrudi. Pa ne da bi bila šokirana, le pri posebnih dogodkih sem včasih razočarana, še posebno pri tistih v Cankarjevem domu, največjem kulturnem hramu pri nas. Zdi se mi, da ljudje, ki pridejo preveč sproščeno oblečeni, kot da bi šli na pijačo s prijateljem, s tem izrazijo svoje nespoštovanje do dogodka, mogoče tudi do kulture in tradicije. Kneginja Čardaša je bila resda razprodana kar tri večere zaporedoma in so si jo, poleg pravih kulturnih obiskovalcev, ogledali tudi taki, ki le redko zahajajo na tovrstne prireditve. Ti pa se verjetno ne zmenijo za nenapisani kodeks in zato je bilo še veliko takšnih kot omenjena pohodnica. Na Wagnerjevi tetralogiji tega ni bilo opaziti, saj so si glasbene drame ogledali le pravi navdušenci, ki bolj spoštujejo ustanovo. Vsaka je namreč trajala več kot pet ur, za občasne uživače kulture pa to postane prevelik zalogaj.
Če sem mogoče prestroga in si želim več dress code zavedanja, pa me je zanimalo, kaj meni direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski: »Ni vsak kulturni dogodek enak, obiskovalci se za koncerte klasične glasbe oblečejo drugače kot za jazz festival, za otvoritev razstave pa spet drugače kot za gledališče. Slovenci smo v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi precej formalni. Ravno pred nekaj dnevi sem opazovala francosko režiserko, ki je bila naša gostja. Zdelo se mi je, da je zelo šik in zelo ženstvena. Mislim, da si Slovenke mislimo, da smo privlačne lahko samo, če smo popolne, perfektne, Francozinje pa se s perfektnostjo ne obremenjujejo. Zato delujejo bolj sproščeno in igrivo in mikavno.« O tem, da bi uvedli kodeks za obiskovalce v Cankarjevem domu, niso razmišljali. »Ker želimo, da obleka ne bi bila merilo. Na splošno bi radi, da k nam pride vsak, tudi takšni, ki imajo zelo skromno garderobo. Že tako in tako je v naši družbi preveč ljudi, ki so zaradi socialne stiske močno oropani kakovosti življenja.«
Ker ni vsaka obleka primerna za vsakršno priložnost, naj bo v osnovi prilagojena človeku, ki jo nosi, priložnosti, ki se je udeležuje, in poklicni skupini, ki ji pripada. In denar niti ni tako nujen, kot je to površinsko videti. Da bi se oblekli priložnosti primerno, ne potrebujemo veliko denarja. Pokažimo le malo več kreativnosti in spoštovanja do dogodka. S svojo obleko se namreč projiciramo v svet.