V Galeriji-Muzeju Lendava so ob 100. obletnici rojstva in 40. obletnici smrti slikarja Lajčija Pandurja (1913–1973) odprli spominsko razstavo njegovih del. Pozdravni nagovor je imela Beata Lazar, direktorica Galerije-Muzeja Lendava, umetnika je predstavila Meta Gabršek Prosenc, muzejska svetnica, razstavo pa je odprl Ferenc Hajós, veleposlanik v pokoju. Dela pomembnega, a prezgodaj minulega umetnika so na ogled do sredine prihodnjega meseca. Za razstavo v galeriji na lendavskem gradu je Umetnostna galerija Maribor posodila 34 slik, risb in grafik iz svoje zbirke, nekaj jih je iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, preostala dela pa prihajajo iz zasebnih, večinoma družinskih zbirk brata Julija, sina Ludvika, Vesne Vasari in drugih.
Razstava ponuja vpogled v razvojni lok njegovega opusa
V Lendavi rojeni Lajči Pandur je študiral slikarstvo in grafiko na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, nato se je izpopolnjeval v Budimpešti. Od leta 1949 je bil pedagog v Mariboru, najprej na prvi gimnaziji, nato pa do upokojitve na pedagoški akademiji. V slovensko slikarstvo je prvi vnesel avtentično podobo panonskega sveta, pokrajino, ljudi in njihov način življenja. »Oče je imel čudovit pedagoški pristop, ničesar ni vsiljeval, že ko sem bil otrok, je bil vesel vsake moje dobre risbe. Slikarstvo je ob njem raslo spontano, že pri 12 letih sem lahko šel z njim v Italijo, seznanjal me je s klasičnimi in modernejšimi umetniki. Name je vplival tako, da mi je dopuščal, da sem se sam razvijal. Znala sva se pogovarjati. Ta čas je bil zelo lep, a kratek. Tudi ko sem zaključil študij na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sva drug drugega vzpodbujala. Oba sva slikala figuraliko, oče predvsem ruralno, jaz bolj mestno. Le krajino sva si morda delila,« je ob očetovi spominski pregledni razstavi povedal akademski slikar Ludvik Pandur.
Razstavljena dela, predvsem risbe in grafike, pregledno predstavljajo umetnikova študijska leta v Zagrebu vse do njegovega zrelega obdobja temperamentnega slikarstva močnih barvnih poudarkov in plastične predmetnosti. Del njegovih slik je predstavljal prešernost gostilniških in sejemskih prizorov, tematiko, ki se je sčasoma umaknila socialno-kritični. Poleg tega se je ves čas posvečal tudi meščanski žanrski motiviki, portretom, cvetličnim tihožitjem, ženskim aktom in potopisnim skicam. Razstava v zgoščeni obliki poznavalcem umetnosti Lajčija Pandurja kot tudi tistim, ki bodo šele odkrili njegovo temperamentno muzo, ponuja vpogled v razvojni lok njegovega opusa.
