Simoni Weiss se je zgodila velika krivica, bojkotirali so jo dve desetletji

LJUBLJANA – Je že tako, da se ena zgodba odvija pod odrskimi lučmi in na očeh vseh, druga, tista bolj pomembna, pa v zakulisju, stran od prič, in kar je gotovo najtežje, v tišini in zanikanju, saj je resnica nemalokrat tako neprijetna, da se je javno ne sme priznati. Okus te dvojnosti je dobro poznala pevka Simona Weiss.

V ponedeljek je minilo leto dni od njene smrti in snovalci Slovenskih novic smo v tem času lansko zimo sledili krivici, ki se je kraljici ljudskih src zgodila pred več kot 20 leti. Nacionalna televizija je ignorirala pevko, to je trajalo dobršen kos njenega življenja, vnebovpijoče pa je postalo po njeni smrti. Simono so namreč televizijski uredniki bojkotirali dve desetletji, kljub ljudstvu, ki jo je hotelo gledati in poslušati celo po tem, ko vrsto let ni bila aktivna umetnica, ampak se je gibala v akademskih krogih. Ko je priljubljena izvajalka izgubila boj z rakom, so v uredništvu razvedrilnega programa javne televizije s skromnim stavkom omenili, da Simone ni več med nami.

V Slovenskih novicah smo popisovali, kakšna samovolja se odvija, ter bili prvi, ki smo izvedeli, da bodo o Simoni Weiss posneli film. Ko smo novico sporočili njeni družini, so bili zadržani in v dvomih prav tako kot drugi slovenski estradniki, ki so o obljubljeni nameri brali v naši nekdanji prilogi Bulvar, saj razmere še kako dobro poznajo. A dokumentarni film o Simoni je posnet in s tem so nekoč samopašni popravili, kar je bilo videti nepopravljivo. Na to so res lahko ponosni! Nekateri Simonini prijatelji so povedali: »Če ne bi bilo Slovenskih novic, dokumentarnega filma Lahko noč, ljubezen moja ne bi bilo.« In prikrajšali bi mnoge, ki se jih je ta tako dotaknil, kot se jih že dolgo ni noben slovenski televizijski izdelek.

Solze so tekle vsem

Po mnenju gledalcev je to prelep, izjemno čustven, spoštljiv in žalosten zapis, tak, kakršen je bil Simonin odhod z zemeljskega sveta. Solze so tekle vsem, tudi tistim, ki je niso poslušali ali dobro poznali. Film je podrl vse rekorde gledanosti in dal poleta tudi tistim, ki v Weissovo nekoč niso verjeli. Izvedeli smo, da so na moč ponosni in vzhičeni zaradi podviga in odziva občinstva: Lahko noč, ljubezen moja (naslov filma je prevzet po istoimenski baladi, ki sta jo zapeli v duetu s Terezo Kesovija) je bila v petek najbolj gledana oddaja dneva, delež gledalcev je znašal fantastičnih 31 odstotkov vseh ljudi pred televizijskimi zasloni, skupno je film tisti večer videlo več kot 225.000 ljudi.

Premiera na malih zaslonih je bila tri dni pred prvo obletnico smrti dive in psihologinje, televizijci pa so ga predvajali v terminu, ki je sicer na voljo narodno-zabavnemu Slovenskemu pozdravu z Darjo Gajšek in modrijanom Blažem Švabom na prvem programu. Če ta razvedrilna oddaja skače meter visoko, jo je zgodba Simone Weiss preskočila za nekaj sto metrov in samo v tem je bilo sporočilo našega takratnega pisanja: zasluženo počastite spomin na pevko, ki jo je imelo ljudstvo tako zelo rado, da jo bo težko katera slovenska estradnica – če sploh kdaj katera – prekašala po priljubljenosti, po koncertnih in diskografskih dosežkih ter se tako globoko zasidrala v srca ljudi, kot se je Simona Weiss.

S tem filmom je izpolnjena Simonina želja, da se stare zamere pozabijo in da tisti, ki živijo po njej, niso obremenjeni s preteklostjo. V tem sporočilu filma je tudi njegova kakovost.