Sen kresne noči prinesel ljubezen

Matej Recer. Igralec. Mladin'c, če bi ga poimenovali po dolgoletni pripadnosti Slovenskemu mladinskemu gledališču, kjer je preživel veliko več kot le zgledno število let. Hja, pa ni dosti manjkalo, da bi bil vse kaj drugega kot igralec. Po uspešno končani osnovni šoli na ljubljanskem Bičevju jo je mahnil na srednjo gradbeno. Z njo je kot profesor geodet sodeloval tudi njegov oče, in ker že Matejev pet let starejši brat ni šel po očetovih stopinjah (veliko bolj ga je zanimala elektrika, danes je v računalniških vodah), je šel Matej. Na srednji gradbeni je nekako zalutal v dramski krožek, ki ga je pomagala soustvariti prof. Jamnikova, mati Jaše Jamnika, znanega slovenskega režiserja ter igralca, in prav Jaša je vodil ta dramski krožek. Krožek, v katerem so uprizarjali najrazličnejše od najrazličnejšega (tudi Fizike Friedricha Durrenmatta, Jančarjev Nenavadni dogodek v kotu, na primer), je dodobra zaznamoval tudi Matejevo življenje. Igranje mu je bilo v nepopisen užitek, in rahlo rivalsko tekmovanje s takratnim KUD Koseski na takratnih prireditvah Podobe trenutkov, ki so se vsako letno dogajale v Cankarjevem domu, je bilo prav zanimivo. Precej dokaj znanih imen je bilo v tistem Matejevem dramskem »gradbenem« krožku: Urška Hlebec, danes članica Lutkovnega gledališča ljubljanskega, Aljoša Rebolj, zdaj uspešni fotograf, ki pa je sicer uspešno končal tudi študij na AGRFT, Tomaž Štrucl, znani gledališki ustvarjalec.

Z Betontancem po svetu

No, življenjska pot je Mateja po dijaštvu vodila v takratno JNA, potem pa se je, spet nekako v duhu nadaljevanja očetovega poslanstva na neki način, vpisal na FAGG, na gradbeništvo, a je kaj hitro spoznal in tudi sam sebi priznal, da »tolele pa ne bo za mene«. In je čez eno leto poskusil s sprejemnimi izpiti na AGRFT (pravi, da nikoli ni pomislil, da jih ne bi uspešno opravil), kjer je padel v letnik prof. Koruna in njegovega asistenta Matjaža Zupančiča, znanega slovenskega režiserja in dramatika. Tu se njegove poti križajo s sošolkami in sošolci, z Jernejem Šugmanom, Natašo Matjašec, s Petro Govc pa tudi z režiserjema Markom Pelhanom in Matjažem Bergerjem. Že v 2. letniku začne več kot uspešno sodelovati s slovito zasedbo Betontanc, s katero preroma kar dobršen del sveta, dokler se leta 1995 ne ustali v Slovenskem mladinskem gledališču. In tam spozna življenjsko sopotnico Natašo, ki se je takrat pisala Plesec in je delala v kostumografskem sektorju. Za njuno do dneva današnjega trajajočo združitev je bilo bojda krivo gostovanje v Wellsu (gostovali so z naravnost briljantno postavitvijo Shakespearovega Sena kresne noči Vita Tauferja), kjer je bilo druženja malo več, pa malo bolj sproščeno je bilo vse skupaj, pa sta se ujela. Potem sta bila kar nekako skupaj, on kot igralec, ona še vedno v kostumografskem sektorju SMG, a se je to rahlo spremenilo s slovito reformo plačnega sistema, kjer so Nataši (takrat je bila že vodja šiviljskih delavnic) izračunali in določili plačo, ki pa naj bi bila (tako je predvideval reformirani plačni sistem) zacementirana do smrti, brez možnosti kakršnega koli napredovanja. Pa se je Nataša lepo poslovila od Mladinca in šla na svoje, kjer je še dandanes – in čisto dobro ji gre. Matej pravi, da je Nataša konstantno njegovo življenjsko dopolnjevanje, ceni njeno mnenje, ona mu tudi prav rada prisluhne, pa je vse lepo in prav in še mir je pri hiši.

Matej je dokaj hitro zajadral tudi v televizijske vode, najprvo so ga zvabili na Kanal A, ki je bil takrat v lasti in pristojnosti Američanov. No, tam je kar nekaj let vodil teve oddajo Moj film skupaj z Uršo Kajfež. Lepe spomine ima na to obdobje, saj so mu odgovorni šli na roko, ko je moral kdaj pa kdaj umanjkati v oddaji, ki je šla v živo, in so njegove dele pač posneli vnaprej, Urša je pa svoj del opravila v direktnem kontaktu s teve občestvom. Potem je sodeloval z različnimi teve in filmskimi ustvarjalci, posebne spomine pa ima na svojo prvo večjo televizijsko vlogo, na satirično komedijo, teve serijo Totalna razprodaja. K sodelovanju ga je povabila režiserka Polona Sepe, poleg njega pa še Nedo Bric, Janjo Majzl, Rafaela Vončino in takrat še zelo novopečenega Kristjana Gučka (prav zdaj ga lahko občudujete v teve seriji Ena žlahtna štorija). To je bila Matejeva nova, pomembna izkušnja. »Kar naenkrat sem se znašel pred obolusom kontinuiranega, skoraj 20-dnevnega snemanja, kjer ni bilo časa za kampanjsko učenje besedila, tempo snemanja je bil napet k štrumpantelj. Polona je v to serijo vnesla neki nekonvencionalni način igre, ki je bil bolj lasten nam, iz Mladinskega, kot komur koli drugemu, in to je dalo seriji poseben pomen, tudi izrazno-sporočilnega, seveda. Ampak izkušnja je bila fenomenalna, saj sem delal s kolegi iz teatra pa tudi z drugimi in spoznaval zakonitosti takega snemanja pa ljudi in njihovo delo. Dobro je bilo, res dobro,« opiše tedanja občutja.

Rad ima glasbo, poje pa ne preveč rad, kar je seveda naravnost smešno, saj je človek rojeni glasbenik (igra klavir, kitaro in harmoniko), od katerega bi petje pač pričakovali. A kaj ko je Matej tako preklemansko samokritičen. »Roman, veš, od mene sicer res vsi pričakujejo, da bom pel, ampak jaz imam to smolo, da izjemno tankočutno slišim, če kdo narobe poje. Tako slišim tudi sebe, kakopak, in ker sem mogoče res malce prestrog do sebe, sem raje tiho. Čeprav so zdaj tista leta, ko grem proti 50. in imam skoraj vsak teden kakšno žurko, kjer je pesem sestavni del dogajanja, potem pa kar zapojem, saj ne morem razočarati prijateljev,« pravi. Kuha rad, ima se za »vsežerca«, kot se je slikovito izrazil, a kaj ko ima doma ženo vegetarijanko, hčerka pa se je nedolgo tega odločila, da bo »probala z veganstvom, no, zdej pa ti kuhej,« se priduša. Pa ne tako usodno, kot bi bilo iz zapisanega mogoče razumeti, kje pa, še zdaleč ne.

Vici v temi

Marsikaj lepega se mu je dogodilo v dozdajšnjem igralskem življenju, nikoli pa ne bo pozabil predstave v Špasteatru, igrali so Sex, laži in štrudl v režiji Boštjana Vrhovca, pa je tisti večer, med predstavo, elektrike zmanjkalo, in ko so nastopajoči (Matej, Zvezdana Mlakarjeva, Violeta Tomičeva, Primož Ekart in Vito Rožej) ugotovili, da ne gre le za klasični kratki stik, za napako, torej, ki jo bodo tehniki odpravili v trenutku, temveč da je res vse skupaj dodobra ven vrglo, so se navedene igralke in igralci pač zbrali, sedli na rob odra in publiko, ždečo v popolni temi, povprašali, česa si želijo, pa je nekdo predlagal, naj pa vice pravijo. In so jih. »Mati mila, iz petnih žil svojega luknjičavega spomina sem vlekel vse vice, kar sem jih kdaj slišal, še tistih iz osnovne šole sem se spomnil. Pa je šlo. No, saj potem so popravili napako in so luči zasvetile in mi smo predstavo do konca odigrali, a spomnim se, kako hvaležni so bili ljudje prav za tiste vice, ki smo jih v temi med njih stresali. Zelo verjetno neponovljiva izkušnja,« opiše vse skupaj Matej, ki se čez 20 let vidi nekje v objemu pokljuških gozdov, kako skupaj z ljubljeno Natašo uživata v miru in v vsem, kar spada k takemu miru.

Matej, želim ti vse pa še nekaj malega čez. Da bi ti življenje prizanašalo tam, kjer je to smiselno in potrebno, in da bi te nagrajevalo, to pa tam, kjer je to primerno. Bodi zdrav in dober, kot si bil od nekdaj! Živel!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa