Ko se dobiva na Kodeljevem, mi pove, da je tu doma. S sabo je pripeljal prijetno družbo. »Sestra je šla raziskovat Sicilijo, pa skrbim za njeno psičko.« Medtem ko ga med najinim sprehodom vsi znanci pozdravljajo in ogovarjajo, mi razloži, da je tudi predsednik nogometnega kluba Slovan. »Hodim gledat, kako trenirajo, igrajo.« In tudi on je nekaj časa igral nogomet. »Ves čas pa sem bil navijač, to je bolj častna funkcija. Napisal sem tudi himno Slovan, ki smo jo izvajali Pankrti.« Veliko bolj zavzeto je treniral smučanje, pa tudi plavanje. »Ravno sem se uvrstil na državno prvenstvo, saj sem bil kar dober plavalec, potem pa sem si na enem treningu zlomil prst,« skomigne z rameni. »Še zmeraj imam najrajši smučanje. Tudi tek na smučeh. Progo si naredim kar sam. Ko je okrog Ljubljane sneg, ga jaz izkoriščam skoraj vsak dan. Tudi tukaj tečem,« in pokaže na športni park. Nato pa v smehu doda: »Šport, ki mi je tudi všeč, je savnanje.«
Pero je od nekdaj ljubil glasbo in letos je obeležil 40 let glasbene kariere z razprodanim koncertom v Cankarjevem domu, s Pankrti pa bodo slavili 40. obletnico v Stožicah. »Pankrti so smetana na našo kariero. Dejansko me zanima izziv take dvorane, kot so Stožice, ki so zaživele tudi glasbeno.« Doda še:»Veselim se, da bomo muzicirali z Glenom Matlockom, saj smo pred 40 leti igrali komade od Sex Pistols, zdaj pa bomo igrali s tem, ki je naredil te komade.« Nato obudi spomine na številne koncerte po Evropi. »Med drugim smo igrali na Poljskem, ki je bila čisto zaprta. V Varšavi nisi videl kilograma mesa cel vikend. To je bilo leta '83.« Oboževalce imajo vsepovsod in z njimi pojejo tudi v slovenščini. »Čeprav je Evropa združena, se mi zdi, da je bila včasih bolj povezana. In to se tudi vidi. Z Dunaja se bodo pripeljali na koncert trije avtobusi. Na koncertu na Dunaju pa smo imeli ljudi iz Francije, Nemčije, Poljske, Švice … To niso tisoči, ampak so kultni oboževalci.«
V tej državi potrebujemo več smeha
Po 40 letih, ko so Pankrti začeli svojo glasbeno pot, to je bilo oktobra 1977 na Gimnaziji Moste, so še vedno priljubljeni. »Muzika živi. Tudi teksti ostajajo aktualni. Čeprav se menjavajo politične razmere, družben red. Na eni strani so vedno tisti, ki obvladujejo, torej politiki, na drugi pa tisti, ki izvršujejo. Demokracija je bila pred 25 leti videti vabljiva, ampak je problematično, če nimaš česa izbirati, če ni pravega demokrata.« Ko se usedeva v lokal, mi brez zadržkov pove, da se je že opredelil glede predsedniških volitev: »Pesnik Roza, ker je eden izmed najbolj duhovitih Slovencev. In če kaj potrebujemo v tej državi, je več smeha. Menim tudi, da je eden od najbolj razgledanih možakarjev. Dovolj je star, da si je nabral veliko izkušenj, da ve, kako zapeljati zadevo. Profesionalni politiki so se izpeli in spet potrebujemo ljudi iz ljudstva.« Nekoč je punk igral pomembno vlogo tudi pri opozarjanju na družbene krivice. »Punk danes ne pride do veljave, ker mediji samo sledijo trgu in se 'šlepajo' na izjave, da je preveč hrupen in da bi to ljudi na radiu iritiralo. Pankrti smo naredili singel To ni več Slovenija. Mi celo dobivamo neko mesto na radiu. Poznam pa kar nekaj mlajših punk bendov, ki nikoli ne pridejo na radijske postaje,« pove z nekoliko otožnim glasom. »Ljudje še zmeraj pametno razmišljajo. Obstaja tudi potencial za aktivno soočanje, vendar politika to zatira. Če bi se moral še bolj grobo izraziti, mi v rokenrolu smo Sirci, Afganistanci ali imigranti na kvadrat.« Nato še doda: »Zgledovati bi se morali npr. po Franciji, kjer že leta izjemno veliko vlagajo v kulturo mladih. Narodno bolj zavedne države, kot sta sosednji Italija in Hrvaška, niti nimajo težav s tem, ker ljudje najbrž bolj čutijo besedo in glasbo v domačem jeziku. Dejansko tisto, kar najbolj definira narod.«
Na spolnost se ne sme pozabiti
Lovšina so opredelili kot prvo punk zvezdo območja za železno zaveso. O tem pravi: »Glede na to, da sem športni novinar, imam rad fakte. Pankrti smo bili dejansko prvi, pevec pa je po dispoziciji tisti, ki vodi igro. S tem se ne obremenjujem niti nisem dobil zvezde na kakšnem pločniku. Do takrat o tem ne bom razmišljal preveč globoko,« se nasmeji in popije čaj. V začetku naslednjega leta bo izšel dokumentarni film o njem. »Ne vem kaj dosti o tem. Sicer sem dobil scenarij, vendar ga nisem prebral. Ne zanima me,« pove v smehu. Pošaliva se, da o sebi že tako ali tako vse ve. »Obstajajo ljudje ali bendi, ki zelo skrbijo za svojo podobo, skrivajo se za kakšnimi imidži. Nisem vedel, da bo danes prišel s tabo tudi fotograf in sem prišel tak, kot sem v resnici. Tako hodim na tekmo, na trg. Če je toplo, sem v kratkih hlačah brez klobuka. No, če pa je vroče, imam zmeraj klobuk, ker je v mojih letih treba že paziti. Sploh, če spijem deci, mi lahko hitreje zavre vino,« pove v smehu. Seks, droge in rokenrol so sinonim za življenje glasbenikov. In kaj je od tega ostalo Perotu? »Ostale so še droge,« se navihano nasmehne. »Danes sem bral kratek zapis o igralki Judi Dench. V zadnjem filmu igra kraljico Viktorijo, ki je imela mlajšega ljubimca. Igralka pri 82 letih pravi, da jo še zmeraj zanimajo mladi moški. Na spolnost se ne sme pozabiti. Seks torej 'laufa' ves čas. Ženske niste nič manj poželjive, kot ste bile. No, včasih še bolj,« se nasmeji. »Rokenrol je močen, seveda je včasih telo kaj več zmoglo in si lahko ob muski žuriral celo noč, pa še polovico naslednjega dneva. Drogo pa sem tako ali tako zamenjal s športom. Moje geslo je bilo: šport, seks in rokenrol.«
Koncert ponuja raj na zemlji
Ob tem je verjetno marsikdo pomislil na Perotovo pesem Najboljš je bit zadet. In glasbenik priznava: »Meni se zdi, da je včasih dobro kaj spremeniti, saj se naveličaš čisto treznega pogleda na svet. Ampak o tem je zelo delikatno govoriti.« Nato s prstom nakaže: »Konzumiranje naj bo v zdravih mejah.« Po kratkem razmisleku še pove: »Družba današnjega časa, torej kapitalizma, je družba prekomernega konzumiranja. Slovenci smo v vrhu obiskovanja trgovin. Včasih smo spoštovali hrano, zdaj pa je tako, kot da bo čez dve leti padla atomska bomba. Včasih je bilo nekaj trgovin dovolj za celo Ljubljano, zdaj jih je pa za 10 mest. V velike trgovske centre hodim enkrat na tri mesece. Večino stvari nabavim preko domačih proizvajalcev, na trgu.« V pogovoru mi še potoži: »Zdi se, da smo v tej hitri družbi vsi prepočasni. Dobro se je ustaviti, jaz se kar ustavljam, če se le da. Imel sem tudi obdobje, ko sem delal v službi, se ukvarjal z glasbo in še s kakšno stvarjo. Zdaj se mi zdi včasih najboljše, da se kar ustaviš.« Nato pa mi razkrije: »En tak obred, povezan s starimi obredi notranjega očiščenja, je zame obisk vinske kleti. Sicer pa se mi zdi rock koncert ali rock festival najboljša oblika verskega turizma. Lani sem šel gledat Bruca Springsteena v Rim in sem se mirno zapeljal mimo Vatikana. Niti me ni zanimalo, ker je za tista bogastva skozi stoletja toliko ljudi na vseh celinah moralo plačati veliko ceno. Koncert pa je obred, ki ponuja raj že na zemlji. Ne rabiš drugega,« se nasmeji. Zato me je na svoj koncert povabil z delčkom besedila, ki ga prepeva s Pankrti: »Sedmi dan je dokončal svoje delo in kmal' se mu je dolgcajt zazdelo. Zato je osmi dan ustvaru rock, ja, osmi dan je bog ustvaru rock.« *
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
