Že 20 let je Aljana Primožič dvorna karikaturistka Slovenskih novic. Tu in tam ji fantje na vrhovnih položajih kakšno karikaturo tudi zavrnejo. Ne zaradi politične ostrine, ampak ker se zdi preveč žgečkljiva. Zadnjo tako so ji varuhi morale nedavno celo sneli s facebooka, se je potožila svojim oboževalcem.
Brez dlake na čopiču
Tudi prav, v takih primerih sitno reče sicer zelo prijazna Aljana – in riše naprej. Brez dlake na čopiču. Tako je tudi naslovila svojo drugo knjigo, izdano pred tremi leti, v kateri je med drugim objavila vse tiste karikature, ki jih je takratni predsednik državnega zbora Pavel Gantar izločil z razstave njenih del v avli parlamenta. Češ da so premalo duhovite in preveč žaljive do nekaterih predstavnikov ljudstva, ki sedijo v hramu demokracije. Ljudstvo bi se v resnici raje odreklo njim kot Aljaninim podobam o njih, ampak to je že druga zgodba. »Še vedno najraje napičim politike, kar sploh ni težko, saj so vse bolj butasti in pogoltni. Namesto na ljudstvo mislijo predvsem nase in na svoje zadnjice,« je nekoč dejala Aljana.
Do zdaj je še niso zaprli, ti časi so, bog daj, da je res tako, mimo, se je pa tega menda blazno bal njen drugi partner. Šla je proč od njega, resnici na ljubo malce lažje kot od prvega, tudi očeta njenih dveh sijajnih hčerk Katarine in Tine, ki jim je ljubezen izkazoval s klofutami. Da je kljub vsemu vredno čakati na sorodno dušo, ji zadnja leta dokazuje njen Fredi, aforist Milan Fridauer. Dobro se »ujebata«, pravita, zasebno in poslovno. Aljani, letnik 1954, se je letos posrečilo, da jo je Fredi, s katerim že nekaj let uživata v njegovih domačih Halozah, popeljal pred oltar. Ob tem dogodku ni manjkala – njena karikatura. Aljana se zna krepko pošaliti tudi na svoj račun, ne le na račun drugih. Piči, krepko, in pod karikature prilepi svoj zaščitni znak, majhno črno čarovnico. Žali ne, je prepričana, le na realnost okoli sebe se odziva, kar je pač naloga karikaturistov. Če pa je kateri od tistih, ki jih nariše, užaljen, je to njegov problem. Ona spi mirno. Če bi bila s svojimi svinčniki, barvicami in čopiči pohlevno nežnejša, prav gotovo ne bi.
Glas malega človeka
Kadar v Novicah ni njenih karikatur, ker gre na dopust in takrat nima časa zanje, ker mora seksati, kot je nekoč razložila uredniku, so bralci več kot ogorčeni. Aljana je njihov glas, glas jeznega, razočaranega in preplašenega malega človeka, ki ima poln kufer sprenevedavih politikov, podkupljivih zdravnikov, debelih duhovnikov … No, slednji so na njenih karikaturah res vedno debeli, menda zato, ker suhega še ni srečala. Pa nima nič proti cerkvi, seveda le tisti, ki daje uteho, saj ima lepe spomine na mladost, na leta, ko je njena družina živela v mežnariji na vasi, kjer je mala Aljana vsako nedeljo poslušala zvonove. Ti ji še danes prinašajo mir, cerkve kot stavbe pa jo navdajajo s prijetnimi občutki.
Odraščala je z mamo, slikarko, in babico. Oče, kipar, je šel, ko je bila Aljana še majhno dete. Poleg preživnine, vsaj to je, hvalabogu, plačeval, dveh polsester in polbrata ter nadarjenosti za ustvarjanje ji veliko drugega ni dal. No, pa smisel za humor ima po njem, pravi.
Likovne akademije ni končala, za te reči je preveč nepotrpežljiva. Objavljati je začela, ko so jo za to nagovorili prijatelji. Njena samozavest je pač potrebovala več časa, da se razvije, kot pa njen talent. Za njo je okoli 40 razstav, tudi na tujem, na natečajih je nekajkrat tudi zmagala. Na stotine njenih karikatur je bilo objavljenih v različnih medijih, knjigah, tudi takih povsem resnih – delala je, denimo, celo za Mohorjevo družbo. Službovala je pri propadlem Slovencu, zadnjih 20 let pa, kot rečeno, pri Slovenskih novicah.
Poleg tega veliko dela po naročilu, ljudje imajo radi njene narisane domislice na darilih za različne praznike in jubileje svojih dragih. Tisto, kar si drugi sicer mislijo in predstavljajo, a ovito v plašč sramežljivosti in spodobnosti, Aljana upodablja neposredno in žgečkljivo. Ne mara sprenevedanja. Slovenijo je nekoč opisala kot »ograjen, zaplankan kmečki vrtiček, kjer vsak goji svojo solato in se boji zanjo«.
Aljana, pred leti tudi kandidatka za Janino Slovenko leta, ima tam v Halozah, svojem in Fredijevem raju, svoj vrtiček in svojo solato. A se ne boji ne zanjo ne zase. Kuha, ljubezen gre tudi skozi želodec, sprehaja pse, gobari … in riše. Mala črna čarovnica, zaveznica malega človeka v črnih časih.
Pet vprašanj za Aljano Primožič Fridauer |