Marjan Pungartnik. Novinar, literat (pesnik in pisatelj), kulturni organizator, JSKD-jevec in še marsikaj drugega. Ja, vse to je, zagotovo, ta prijazno blagi človek, o katerem bo tekla beseda. V dolgi vasici, ki nikakor ni bila le vasica, temveč res dolga in zategadelj tudi spodobno velika vas, imenovana Legen (ime naj bi bojda prišlo od nemške besede za grajsko lastnino), rojeni možakar v družino desetih otrok kot četrti po vrsti. »Sosedje so bili boljši, so imeli kar osemnajst otrok in tudi znamenitega desetega brata, saj je bilo rojenih deset fantov zapored,« pojasni. Otroške igre so bile izvirno posebne. »Najraje smo vozeke delali, iz smrekovega hloda smo jih delali, luknji za osi smo naredili, osi smo iz leske izdelali, potem smo pa še križ dodali pa kolesa pa je šlo čez drn in strn,« opiše izdelavo prevozne igrače iz otroštva. Svoje junake so si sproti izmišljevali in jih potem umeščali v čas in prostor, v svoje namišljene zgodbe, torej, in je to početje pomenilo neusahljiv izvir igrarij.
Sestra mu je učno snov prelivala v glavo
»Starejša sestra je hodila že v osnovno šolo in je, potem ko je prišla domov, mene lepo predse posadila in mi vse, kar se je naučila, poskušala posredovati v mojo odprto glavo. To ji je tudi več kot uspevalo, saj sem že pri rosnih štirih letih znal pisati in brati. No, sestra je potem postala učiteljica. Potem sem tudi sam stopil na učna pota, in sicer najprvo v OŠ v Šmartnu pri Slovenj Gradcu, v šolo, od mojega doma oddaljeno okoli pet kilometrov, kar je pomenilo, da je bilo vsakodnevnega pešačenja kar precej, a me to ni niti malo motilo. Je pa res, da sem bil zjutraj skorajda vedno pozen in sem tekel do šole, kondicije sem imel za dve Jolandi Čeplak, res sem je imel. Vmes sem se še učil, ne boste verjeli, res sem se!« nadaljuje opisovanje tistega časa. »V tisti šoli so bili strogi, ne tako kot danes, veliko veliko bolj, še posebno moja razredničarka, Planinščeva Mica (pozneje je službovala v ljubljanski galeriji Labirint). Se spomnim, da smo šli nekoč na izlet, pa nas je pot vodila mimo naše hiše, in sem učiteljico lepo prosil, da se ne bi vračal v šolo po izletu, ker smo šli pač blizu mojega doma, pa mi ni dovolila, jaz sem se pa vseeno izmuznil in šel naravnost domov. No, naslednji dan sem tako okoli ušes fasal, da mi je še dolgo odzvanjalo v glavi. Doma smo zelo radi prepevali, in ko sem pozneje dobil nalogo, naj zapišem naslove vseh ljudskih pesmi, ki jih poznam, sva s sestro staknila glavi in seznam končala pri 125. pesmi, sošolci pa so jih imeli na svojih seznamih največ nekaj. Tudi veselice so se prirejale pri nas doma, ker je bilo pač dovolj prostora, da so ljudje lahko plesali. Gimnazijska leta sem preživel v eni najbolj kakovostnih takratnih srednjih šol, na ravenski gimnaziji. Takrat sem skupaj spravil že kaj malega poezije, spomnim pa se tudi tega, kako smo poskušali, fantiči nabriti, nekaj malega zaslužiti, pa smo začeli za enega od slovenskih tednikov, še danes zelo prepoznavnih, nabirati naročnike (to so tistihdob počeli tudi drugod!), pri tem pa smo bili tako uspešni, da smo za nagrado dobili potovanje v Rusijo, v Moskvo. In pot nas je vodila tudi mimo Beograda, kjer sem prvič doživel resnično fascinacijo slikarstva, bilo je v njihovi galeriji modernih umetnosti, potem pa še njeno dosmrtno potrditev v vseh moskovskih galerijah. Nekaj podobnega se mi je pozneje zgodilo z glasbo, in sicer takrat, ko so v Slovenj Gradcu odprli razstavo Mir in prijateljstvo med narodi, pa sem bil za garderoberja in sem imel priložnost najprvo sleči, potem, po končani ceremoniji ob odprtju, pa obleči takratne veljake tipa Kardelj, Dolanc, tudi Vido Tomšičevo in Marjana Breclja, kar povem samo tako, mimogrede, pomembneje je to, da so na omenjenem odprtju nastopili tudi slovenski filharmoniki z Musorgskega Slikami z razstave, ki so me za vse večne čase dotolke in pribile v glasbo in nje vsepovedno, brezčasno brezmejnost,« nadaljuje.
»Študirat sem šel novinarstvo, tudi na priporočilo kolega Draga Pečka, znanega televizijca, s katerim sva se družila že iz obdobja mojega udejstvovanja v slovenjegraškem literarnem klubu, katerega člani (tudi Drago je bil poleg pa Vinko Ošlak in Niko Kolar) smo se dobivali v gostilni Šuler in smo ure in ure debatirali o tem in onem. Na začetku nas je bilo vpisanih 125, končalo nas je le pet, ker diplome takrat nekako niso bile pomembne, mediji pa so bili v nekakšnem razcvetu in so potrebovali novinarske kadre, četudi brez diplome. No, jaz sem lepo vztrajal in si za diplomski zagovor sam spletel jopo, sam sem si hlače sešil pa neko staro srajco si nadel, in vse to zaradi tega, ker smo se takrat pač na svoj način borili proti podpiranju kapitalistične konfekcije in smo mislili, bržkone malce naivno, da bomo z lastnimi stvaritvami in nekupovanjem kapitalistične konfekcije to spravili na kant. Hja, mladostna zagnanost, kdo bi ji kar koli zameril!« razloži svoje poglede na tiste čase in na svoja takratna ravnanja.
Opit od rumovih rezin
»Stanoval sem v študentskem domu, katerega upravnik je bil neki možakar, ki je bil prej direktor zaporov in je bil sila strog: ob 22. uri smo morali luči pogasiti, a mi se nismo dali in smo oberlihte prelepili s svetlobo nepropustnimi zadevami, potem smo se pa učili ali kakšen žur uprizorili, katerega sestavni del je bilo tudi konzumiranje vina z Visa, prav poceni smo ga nabavljali v nekem vinotoču. No, spomin mi pravi, da sem se ga prvič malce nacukal že veliko prej, ne nekem srednješolskem hausbalu, in to ne s kakšno omamno pijačo, temveč z – rumovimi rezinami, v katere se je gostiteljici očitno zlilo ogromno ruma. Bile so tako strahovito sočne, da je kar teklo iz njih, in ko sem jih pojedel pet, sem bil kar prijetno trhlen. Po diplomi mi je uspelo doživeti in preživeti tudi v funkcijah odgovornega ali glavnega urednika Radia Študent in časopisa Tribuna, tudi Časopis za kritiko znanosti in Škuc smo takrat na noge postavljali in postavili. Joj, v 1. letniku faksa sem pel pri slovitih Vodopivcih (Primorski akademski pevski zbor, op. p.), a le nekaj časa, saj je bilo skorajda nemogoče zdržati njihov pivski tempo, ki pa je bil resda silovit, a vedno v mejah vsega človeško več kot spodobnega, to preprosto moram poudariti, da ne bo morda kakega neljubega naroberazumevanja. Pot me je potem vodila v Maribor, kjer sem spoznal ženo, Čehinjo (prišla je na seminar slovenskega jezika), zaradi katere me potem niso izbrali na že dogovorjeno mesto na slovenski izpostavi londonskega BBC, so se bali... ja, ne vem česa. Vem pa to, da sva se poročila v Pragi, bilo je 1. novembra, ker drugega termina nisva mogla dobiti. Rahlo nerazumljiva norija tistih časov, pač. No, končno sem nekako pristal na mariborskem JSKD, več kot hvaležen življenju za vse, kar mi je naklonilo,« v končno besedo najinega pogovora strne iskrive misli. Marjan svojo pesniško zbirko, prvenec, imenovano Žalostinka za Galjotom, izdano pri založbi Obzorja, leta 1973, razume kot nekakšen vrh svojega ustvarjanja, je prejemnik častnega priznanja (Certificate of Honor) regional lifelong learning festival Skopje 2003 za izjemni primer organiziranja uspešnega vseživljenjskega učenja (Skopje, 18. oktober 2003), zlatega častnega znaka deželnega mesta Gradec (17. marec 2006) in plakete ZKD Maribor s priznanjem (18. junij 2008).
Dragi, spoštovani slovenski razumnik Marjan! Želim Vam tudi v prihodnje obilo za Vas tako značilne mirnosti in človeške strpnosti in tolerance, s katerimi ste znali in zmogli krmariti tako svoje življenje kot, vsaj delno, življenja vseh, s katerimi ste se družili. Naj Vam tudi zdravje služi pa kakšno veselo, domačo zapojte danes, ko je Vaš osebni praznik. Živeli!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
