Sašino koleno ni zdržalo strastnega plesa

Saša Einsiedler. V kranjski porodnišnici rojena in nato takoj v Tržič prinesena prvorojenka, ki čez tri leta in pol dobi brata Gorazda, s katerim se še danes zelo dobro razume. Takrat Einsiedlerjevi stanujejo v bloku. »Pa me to ni čisto nič motilo, da ne bi bila vseskozi povezana z naravo, saj smo se pojali po bližnjih travnikih, na katerih sem potem vsakič, ko nisem natanko vedela, ali sem že prepozna za domov, mamici nabrala rožice, da me ne bi oštela, če bi slučajno zamudila. Pa v prepovedanem potoku, ki je bil takrat za vse nas velik kot kakšna reka in nam previdni starši niso pustili laziti okoli njega, no, mi smo to, seveda, vseeno počeli in smo v njegovi ledeno mrzli vodi roke in druge okončine hladili. Joj, pa tudi tega se spomnim, kako sem za nekim muckom po neki škarpi hitela in sem prav grdo padla kar precej globoko in sem si brado prebila in so me potem v bolnišnici zašili, mami mi je pa potem po slamici gresek dajala, ker nisem mogla drugega jesti,« obnovi mladostna dogajanja.

»Oči, ki je kar veliko po tujini službeno potoval, mi je enkrat eno prelepo punčko prinesel, a ji je moj vrli nabriti brat brke narisal, in to z nečim, kar potem nisem mogla zbrisati in sem tako imela brkato punčko. Groza!« še pove. »Samo pol leta sem hodila v tržiško osnovno šolo, potem smo se pa preselili v Ljubljano, za Bežigrad, pristala sem na OŠ Danile Kumar, pa sem se kaj hitro ujela s sošolkami in sošolci, ker sem nekako svojo govorno hibo gorenjskega naglasa v prednost spremenila, saj niti v sanjah niso vedeli, kaj sem mislila, ko sem jim rekla, da sem šla kurice nabirat, kar je pomenilo, da sem šla teloh nabirat. Pa sem bila takoj – nekaj posebnega!« pojasni osnovnošolske ljubljanske začetke. »Sem se pa na začetku, čisto prvi dan, najbolj bala, ali bom v ljubljanskem bloku našla pravi vhod, saj so bili vsi čisto enaki. No, pa mi je uspelo!« še doda. »K skoraj vsem krožkom sem hodila, še prav posebno nadarjena sem bila za pisanje, saj je tovarišica Kapova moje spise na različne natečaje redno pošiljala in sem tudi kar redno lepe knjižne nagrade dobivala, te še danes hranim,« obuja spomine.

Omaro prelepila z Beatlesi

»Moja mami je bila učiteljica na šoli, v katero sem hodila, tako da niti pomislila nisem na nobeno pobalinsko zadevo, saj je izvedela zanjo, še preden sem se je jaz domislila. Sem pa zato prijatelje fascinirala, ko sem v šolo prinesla eno kaseto, ki mi jo je dal bratranec, na njej je bil pa reggae, ki je bil takrat čista rariteta. No, v resnici so me fascinirali Beatlesi in omara v moji sobi je bila totalno z njihovimi fotkami in plakati prekrita!« opiše prva srečanja z glasbo. »Me je en fant, bilo je v četrtem razredu, se mi zdi, prav prijazno vprašal, ali bi hodila z njim, jaz pa, takrat popolnoma nedolžno nevedna, sem ga samo rahlo zabodeno pogledala in ga čisto nedolžno vprašala, kam naj bi z njim hodila, pa me potem ni nikoli več kaj podobnega vprašal, a to mi ni bilo fino, ker mi je bil sicer zelo všeč. Ko mi je potem doma mami razložila, kaj fantje s tem mislijo, in sem to dojela, je bilo, žal, že prepozno; napaka komunikacijska je bila nepopravljiva,« nekako navihano pojasni svoja prva doživetja s fanti. »Joj, na valeti sem pa tako strastno twist plesala, da sem si koleno izpahnila. Pa nisem hotela k zdravniku, o, ne, sem kar lepo zdržala, še dolgo v noč. Šele zjutraj, ko so bile bolečine izpahu primerno neznosne, sem končala na urgenci in gips dobila. Zanimivo, da se mi je nesreča v skoraj popolnoma enaki meri ponovila tudi na maturantskem plesu, kjer sem si koleno, spet pri plesu, izpahnila drugič – si moreš misliti?!«

»Gimnazija Poljane je bila moja odločitev, zaradi nemščine, angleščine in španščine pa zaradi bolj ohlapne matematike, kemije in fizike. Sem tudi naš dijaški časopis urejala in sem morala ogromnokrat v tiskarno pregledovat, kako ga tiskajo, in to so učitelji kar tolerirali, ne bi človek verjel,« razloži svoja dijaška udejstvovanja. »Se spomnim, kako smo neko profesorico poimenovali Kastrola in je potem neki oče prišel v šolo zaradi sina, pa je v zbornici nič hudega sluteč spraševal za profesorico Kastrolo, o kateri pa v zbornici seveda ni nihče nič vedel, mi smo se pa dodobra nasmejali,« še doda.

»V tretjem letniku že zaidem na radio RGL, zaradi fanta grem enkrat tja, pa je bila ravno avdicija in me je takratni moj šocl nakibical, da sem šla še jaz pred mikrofon in sem bila sprejeta, z mano pa tudi Saša Gerdej. Pozneje me je k delu na televiziji zvabil takratni urednik Stane Sušnik, in to na priporočilo Deje Mušič, s katero sva se sicer poznali, ampak danes ne vem več natanko, od kod, verjetno z radia, drugega ne more biti. Sem ji pa hvaležna, da me je priporočila!« razloži, kako je prišla delat v medije. »Hec je bil, ko sva odšli s prijateljico Matejo, mislim, da je bilo med tretjim in četrtim letnikom gimnazije ali nekaj takega, na potovanje po Španiji, pa sva se odločili, da jo še na Portugalsko mahneva, in ker takrat ni bilo mobitelov niti interneta, sva izkoristili takratno možnost, da si poklical domov in so starši prevzeli stroške klica. No, jaz sem poklicala, pa sem le staro mamo dobila in ji pojasnila, da greva še na Portugalsko. A ko sva potem, čez mesec in pol, prišli domov, me je mami vsa začudena vprašala, zakaj sva se iz Španije odpravili – na Bavarsko. Hja, moja ljuba stara mama je seveda slabo slišala in posledično tudi sporočilo popolnoma napačno prenesla moji mami. Smo se kar lepo nasmejali tej babičini napakici!« hudomušno pridoda.

Na nastop
 s policistom

»Ja, na televiziji, pa naj bo na nacionalki ali pozneje na POP TV, ali pri vodenju najrazličnejših prireditev doživim ogromno najrazličnejšega, prav tako pa tudi na nastopih z Rdečim baronom, kjer tudi nekaj časa prepevam. Se spomnim, kako sem se iz Poreča peljala na nastop v Goriška brda, pa je moja bolha v Kopru škripnila, jaz pa na avtoštop pa sem nekako prišla v Novo Gorico, kako naprej, v Brda, pa niti slučajno nisem vedela, pa sem jo kar na policijo mahnila in sem imela nepopisno srečo, da me je neki policist, doma iz Brd, ki se je ravno domov odpravljal, zapeljal do kraja, kjer smo imeli špil, tako da sem prišla v zadnjem trenutku. Je bil kar hec!« hiti pripovedovati.

»Nepopisno veselje mi zdaj pomeni delo z ljudmi, ki jim vse malo prej navedene izkušnje predajam scela in iz srca. Ko sem nekoč, bilo je v Mariboru, predavala skoraj štiristo ženskam, pa ni bilo dolgo, tisto moje predavanje, borih sedemnajst minut, nisem mogla zadržati solz, ko so gospe po končanem predavanju spontano vstale in me nagradile z močnim aplavzom. Človeku ogreje srce, meni ga je dodobra!« opiše eno najprijetnejših doživetij. »Knjiga, ki sem jo skupaj spravila (z naslovom Moja samopodoba je moja odločitev!, op. p.), je po knjižnicah zelo iskana, in to me navdaja s ponosom, saj sem v njej strnila vse, kar sem se v življenju naučila od soljudi, prek trdega dela, pa tudi vse tisto, kar sem se naučila iz napak!« začrta videnje bližnje prihodnosti. »Gane me, ko mi ta mali otroci moji kaj lepega, srčnega napišejo, zelo me gane. Tibetanske vaje, ki jih zelo redno izvajam, me pa pomirjajo in bogatijo v vseh pogledih in mi dajejo moči za vedno nova raziskovanja in posledična ustvarjanja,« še pove.

Saša, Ajnzidlerca, jaz ti želim, da bi ti notranji mir tlakoval tvoja prihodnja početja, s katerimi boš, o tem sem namreč globoko prepričan, še naprej plemenitila sebe in soljudi, ki se jim razdajaš. Naj ti tudi zdravje služi, On naj ti pa malce sreče podari, prav danes, ko je tvoj rojstni dan. Vse dobro!