»Po naravi sem prava zapečkarica. Obožujem svoj dom, rada ga opremljam, krasim, premikam pohištvo, spreminjam barve sten in podobno. K sreči se nad tem navdušuje tudi Miha (Hercog, njen zaročenec, op. p.), sicer bi ga to verjetno malo spravljalo ob živce,« prizna Saša Lendero, ki zna združiti prijetno s koristnim. Novembra 2007 je tako obiskala Maroko, delovno obarvane počitnice pa so ji ostale v zelo lepem spominu.
Maroko je bil odlična izbira
»S sedemčlansko ekipo smo šli posnet videospot, za katerega smo želeli, da je nekaj posebnega. Maroko je bil zaradi skalnate okolice in puščavskih sipin odlična izbira, ki ne more nikogar pustiti ravnodušnega,« meni 34-letna glasbenica in doda, da je ravnodušne ni pustil niti glavni igralec v njenem spotu. »Mojo veliko ljubezen je odigral takrat še nepoznani, a neskončno očarljivi Jernej Tozon, ki je danes priljubljeni pevec v skupini Čuki.«
Plus Odnos do žensk in psov Šoping |
Maročani naredili velik vtis
Čeprav si Saša želi, da bi imela na tem potovanju več časa za spoznavanje domačinov in njihove kulture, so Maročani nanjo vseeno naredili velik vtis. »Tisti, ki mi jih je vendarle uspelo spoznati, so nas v svojih domovih ali improviziranih gostiščih običajno sprejeli v času kosila. Bili so zelo prijazni in komunikativni. No, vsaj poskušali so biti, angleščina jim je delala nekaj težav,« se zasmeje Lenderova. »Spomnim se otrok, ki so bili zelo radovedni, zanje smo bili povsod, kjer smo se pojavili, prava atrakcija. Ker so me znanci prej opozorili na to, sem imela s seboj kup kemičnih svinčnikov, da sem jih lahko obdarila. Kuliji jih namreč neskončno razveselijo,« pove postavna Brezovičanka.
Otovorjenje ženske
»Moški se veliko družijo in igrajo nekakšne družabne igre z zamaški steklenic. Ženske sem videvala manj; muslimanke so bile ponekod zakrite, posebno v vaseh, v mestih pa večinoma ne. Vsakokrat pa me je osupnil pogled na povsem otovorjene ženske, ki so na hrbtu nosile ogromne kupe dračja, zraven pa so se na kolesih, malo zdolgočaseni, vozili njihovi možje. Noro!« se še danes čudi Saška. Presenetile so jo tudi tamkajšnje hiše. »Ko smo se vozili čez gorovje Atlas, nekaterih vasi sprva sploh nismo opazili, saj so povsem skrite. Nekatera bivališča so pravzaprav le luknje v skalah, ki so zakopane v zemljo. Prav res ne bi nikoli rekla, da tam kdo živi. Ljudi lahko opaziš le zaradi pisanih oblačil, ki se sušijo v vetru, predvsem pa stotin satelitskih anten, ki kot kakšne nore gobice rastejo po dolinicah in pobočjih, kjer, roko na srce, električne napeljave niti ne pričakuješ.«
Lep odnos do muc
Pevka, ki je znana tudi kot velika borka za pravice živali, pove: »Zelo me je razveselil njihov lepi odnos do muc – hišnih in cestnih. Povsod so dobrodošle, tudi v večini najboljših hotelov se lahko mirno sprehajajo po tamkajšnjih avlah in ležijo povsod. Do njih so prijazni, nikoli jih ne preganjajo. Ponudijo jim tudi vodo in hrano.« Razočaral pa jo je njihov odnos do psov. »Zanje so ničvredni. Večinoma smo srečevali potepuške, ki jim rebra silijo skozi kožo, vsi jih preganjajo in niti vode jim nihče ne ponudi. Res, zelo žalostno! Navadila sem se, da sem s seboj nosila kakšen ostanek in veliko vode, da sem na postankih pojila izsušene pse, čeprav mi je bilo povsem jasno, da s tem žal ne bom veliko pomagala.«
Jedli tažin
V Maroku je celotna ekipa jedla izključno tamkajšnjo hrano. »Največkrat smo jedli tažin, to je v posebnih lončenih posodah dušeno meso in zelenjava, kot je korenje, krompir in nekakšno zelje. Zraven postrežejo še olive in sladke rozine ter kuskus. Čeprav je bil okus zanimiv, smo si po petih dneh že zelo želeli, da bi na mizo priromalo tudi kaj drugega. Pa v glavnem ni,« v smehu pove Lenderova, ki ji je od pijače najbolj prijal maroški metin čaj. »Za moj okus je bil sicer malce presladek,« še pove.
