Šah mat med vrtanjem zob

Karmen Mar. Šahistka, ki je na svet privekala v Mariboru, in to na veliko veselje starejše sestre, kot rada pove. »Lepo otroštvo sem v predšolskem obdobju preživljala predvsem z vrstniki na dvorišču, kjer nam idej za preživljanje časa nikdar ni zmanjkalo. Lovili smo se, se skrivali, tudi po blokovskih kleteh, da je bilo za tistega, ki nas je iskal, še težje, šli smo se zemljo krast, risali smo s kredami po cesti, ja, tudi to smo počeli. Učila sem se voziti kolo, zato sem kdaj pa kdaj prišla domov s potolčenimi koleni. Hja, padci so naredili svoje, ni kaj. To so bili precej drugačni časi, nismo bili otroci interneta in mobitela, naše glavno sredstvo komuniciranja so bili predvsem blokovski domofoni, ko si pozvonil in vprašal, ali lahko prijatelj pride na dvorišče. Vse smo se dogovorili in še fajn smo se imeli. Sicer pa sem bila že kot otrok kar precej samosvoja in sem točno vedela, kaj hočem. Tako sem, recimo, v vrtcu sama uredila prijavo za letovanje v Punatu, starši pa so za to izvedeli šele, ko so po pošti prejeli vabilo na zdravniški pregled, na katerega so seveda morali z mano,« opisuje svoja rosna leta.

V klub jo je včlanil oče

»Prve štiri razrede osnovne šole sem obiskovala na OŠ Franceta Prešerna, nato pa zaradi spremembe urnika in dvoizmenskega pouka šolanje nadaljevala na OŠ bratov Polančičev v Mariboru. Pri desetih letih sem začela spoznavati svet 64 črno-belih polj. Za šah me je navdušil oče: sprva sem ga pri igri samo opazovala, nato me je naučil osnov, pozneje pa me je včlanil v klub. Moj prvi šahovski klub je bil ŠK Triglav Krško, zdaj sem članica ŠD Kočevja. Morda je ta podatek nekoliko nenavaden za Mariborčanko, vendar je šah – kar se treningov tiče – precej specifičen, saj igralec v nasprotju z drugimi športi ni vezan na treninge v klubskih prostorih. Moji treningi so pretežno potekali kar doma, sprva z domačimi trenerji, pozneje pa s strokovnjaki iz tujine, predvsem Rusije in Ukrajine ter iz držav nekdanje Jugoslavije. Črno-beli svet me je kar hitro zasvojil, in tako so postala moja najstniška leta v celoti podrejena kraljevski igri. Pravi pristop in intenzivno delo se zmeraj obrestujeta, tako da sem že pri 12 letih postala državna mladinska prvakinja in se uvrstila na evropsko prvenstvo v Grčiji ter na svetovno v Španiji, kjer sem zasedla 22. mesto. Izkušnje s številnih mednarodnih tekmovanj so prav tako pripomogle k temu, da sem leto pozneje ponovila uspeh na državnem prvenstvu in s 13 leti postala mladinska državna prvakinja v kategoriji do 14 let, še leto pozneje pa na evropskem prvenstvu zasedla 14. mesto. Ob intenzivnih šahovskih pripravah in udeleževanju tekmovanj po vsem svetu veliko prostega časa ni ostalo, sem pa kljub temu v osnovni šoli zelo rada obiskovala novinarski krožek, kjer smo ustvarjali šolsko glasilo Blabla, hodila sem k računalniškemu krožku, bila pravi knjižni molj, udeleževala pa sem se tudi državnih tekmovanj iz znanja angleškega in slovenskega jezika, matematike ter logike,« pripoveduje današnja slavljenka.

Tempo življenja ji diktirajo črno-bele figure

»Laiki si šahovske priprave morda predstavljajo kot nekaj precej dolgočasnega in monotonega, vendar so bile vsaj skupinske priprave precej več kot samo preigravanje različnih variant in pridobivanje novih znanj. Med šahisti so se stkala številna poznanstva in prijateljstva, veliko lepega smo skupaj doživeli, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno ušpičili. Tako sva nekega popoldneva, po treningu, z reprezentančno kolegico v hotelski sobi dobili idejo, da bi lahko skozi okno z vodo poškropili naključnega mimoidočega. Ideja se nama je zdela tako zabavna, da sva jo tudi realizirali. Seveda pa sva bili kmalu razkrinkani, tako da sva naslednji dan poslušali kar mučno trenerjevo pridigo.«

»Po osnovni šoli sem se kot odličnjakinja vpisala na II. gimnazijo v Mariboru. Veljala je za najelitnejšo gimnazijo z geslom šola, ki odpira vsa vrata. Moj vsakdan, vključno s počitnicami, se je precej razlikoval od vsakdana vrstnikov. Svet alkohola in cigaret me nikdar ni mikal, in še danes je tako. Čas sem posvečala črno-belim figuram, in tega niti malo ne obžalujem. Šahovska partija lahko traja tudi po 6 ur, zato sta zbranost in dobra telesna pripravljenost izjemnega pomena, tako da sem začela po koncu osnovne šole hoditi še na atletske treninge. Po spletu zanimivih okoliščin me je doletela čast, da me je pod svoje okrilje sprejel trener, ki je takrat skrbel za najperspektivnejše mladinske atletinje. Čeprav sem šahistka, sem si prizadevala čim bolj enakovredno in zavzeto upoštevati njegova navodila in izpolnjevati atletski program. Izboljšanju telesne pripravljenosti so sledili tudi šahovski rezultati, tako da sem leta 2002 z reprezentanco Slovenije nastopila na šahovski olimpijadi na Bledu, osvojila 3. mesto na ženskem članskem državnem prvenstvu, naziv mednarodne mojstrice ter 2 normi za žensko velemojstrico. Postala sem tudi državna prvakinja do 18 let in na svetovnem prvenstvu na Kreti zasedla 23. mesto. Poleg tega sem z reprezentanco osvojila 1. mesto na srednjeevropskem pokalu za ženske v Avstriji. Poleg športnih aktivnosti in druženja s prijatelji sem se v prostem času, kolikor ga je ostalo, ukvarjala s slikanjem na steklo, pozneje pa to nadgradila z izdelavo unikatnega nakita, sploh slednji je bil med ljudmi zelo dobro sprejet,« pove.

»Četrti letnik gimnazije je bil pomembna prelomnica, saj se je bilo treba odločiti, kje in kako nadaljevati poklicno pot. To je bil tudi čas maturantskega plesa in izleta v Budvo v Črni gori, na kar imam lepe spomine. Šola je bila zame vedno na prvem mestu, poleg tega pa bi se kot ženska v Sloveniji s šahom težko preživljala, tako da sem se odločila za študij dentalne medicine na medicinski fakulteti v Ljubljani. Postati zobozdravnica in pomagati ljudem je bila moja želja že iz osnovne šole,« umirjeno pristavi. »Kuhanje je ena tistih stvari, ki jih zelo rada počnem, a ne prav pogosto. Ker sem po naravi perfekcionistka, se tega lotim zelo premišljeno in natančno, vse stvari v kuhinji želim imeti pod kontrolo, zato sem najbolj vesela, če sem, kadar kuham, v kuhinji sama. Pravijo, da mi mehiški fajitas, polnjene bučke in štrudelj kar dobro uspejo. Sicer pa najraje kuham jedi, ki jih imam tudi sama najraje, to pa so jedi iz mehiške in italijanske kuhinje,« oriše videnje odnosa do kuhinje in kuhanja.

»Obožujem morje v vseh letnih časih. To je kraj, kjer se resnično sprostim, si odpočijem misli. Poletje je moj najljubši letni čas, dopust pa je čas sprostitve, ko lahko izklopim internet, mobitel ter uživam na soncu, ob poslušanju morskih valov, vonju borovcev, vetru v laseh, ležanju na plaži ter občasno ob skodelici dobre kave. Predvsem pa so to dragoceni trenutki, ko se moje misli umirijo, telo pa napolni s svežo energijo,« še pojasni. »V srednji bližnji prihodnosti se po poklicni plati vidim kot zobozdravnica v ordinaciji. Če lahko izbiram, bi najraje delala z otroki, saj v delu z njimi nadvse uživam. Poleg tega pa si želim čim prej doseči tudi šahovski doktorat, kot pogovorno pravimo najvišjemu šahovskemu nazivu, to je naziv velemojstrice. Do velemojstrstva mi manjka le še ena norma, dve že imam, a zavedam se, da bo za to potrebnih še kar nekaj ur treninga in še kar nekaj odigranih partij in tudi kanček sreče,« sklene.

Spoštovana Karmen, še nešteto, ne le nekaj, fenomenalnih, ne le dobrih šahovskih partij ti želim, po možnosti zmagovalnih. Da bi svoje velemojstrstvo dosegla tako na tebi tako ljubih 64 poljih kot v osebnem življenju. Vse najlepše in vse najboljše, iz srca!