S startno številko 54 
osvojila sedmo mesto

Bojana Dornig Kavčič. Smučarka. Pa poslovna ženska, žena in mama. In zelo, ampak res zelo prijetna sogovornica. Gostomiselna in temu primerno tudi gostobesedna. In iskrena. Zelo iskrena. Tudi brez dlake na jeziku. »Kot čisto majhna deklica sem se z vrtnim rastlinjem spoznavala po zaslugi stare mame, ki je imela prav lep vrt. Bila sem prvorojenka, in če mi mami domov ne bi brata Tomaža prinesla (tri leta je mlajši od mene), bi morala tisto štručko, ki jo je iz porodnišnice prinesla, kar lepo nazaj odnesti, tako sem si prav bratca želela. Še danes se odlično razumemo, tako z mamo kot z bratom. Imam se za Šiškarico, hodila sem najprej na Zvonka Runka, potem pa, že takrat zaradi smučarije, na Vita Kraigherja, kjer sem tudi svojo življenjsko prijateljico dobila, ki je bila potem tudi moja največja smučarska tekmica, Anjo Zavadlavovo. Ja, moj oče je bil trener pri smučarskem klubu Enotnost in me je redno s seboj na treninge jemal, še kot čisto mičkeno deklico, in mi je bilo kar fino z njim naokoli vandrati, čeprav je bilo večinoma mrzlo, pa mi je smučarija počasi, a zato toliko bolj zanesljivo, preprosto ne le pod, temveč tudi v kožo zlezla in tam dolgo tudi ostala. Se spomnim prvih pancerjev, še na šnirnice (vezalke, op. p.) so bili. V šolskem času, prva leta, sem zelo lepo pela, tudi v pevskem zboru, pa deklamirala tudi, pa enega praznovanja pusta se tudi spomnim, ko sem bila v Rdečo kapico napravljena, a ne v tako, kot jo sicer poznamo, temveč v prav posebno, v tako, ki jo je volk v nogo ugriznil, saj sem le tako lahko opravičila gips na nogi, ki sem ga staknila kje drugje kot na smučariji. Tudi k likovnemu krožku sem hodila in sem bila zelo pridna učenka, čeprav so mi kasneje starši vendarle povedali, da sem bila tudi kar precej jezikava!« opiše spomine na zgodnje otroštvo.

Trener ju je zasačil

»Trenirati sem začela že zelo zgodaj, in to kar intenzivno. Po pouku nas je v zimskih mesecih čakal kombi pred šolo, pa smo šli, ali na Krvavec ali v Kranjsko Goro, celo v obljubljanskih Guncljah smo imeli treninge, se spomnim, pa v Avstrijo smo tudi že hodili. Moja sošolka je bila pevka Barbara Šerbec iz kasnejšega Agropopa, je bila tudi predsednica razredne skupnosti in sploh ena super ženska. Za valeto mi je mami skvačkala resnično lepo obleko, in ko je do dokončanja ostalo resnično še čisto malo, je mojo mami strahovito v križu usekalo in potem mi je, požrtvovalna, kakršna je bila od nekdaj, oblekico dokončala v postelji, leže. Strašna je moja mami, res, svojčas tudi igralka v Šentjakobskem gledališču, po poklicu pa učiteljica, človek, s katerim se še danes lahko smejem do nezavesti, pa za čisto brezvezne reči. Pot me je vodila na smučarsko gimnazijo, v Škofjo Loko. Takrat sem bila že stalna članica A-reprezentance in trenirale smo res veliko, moje življenje je bilo samo smučanje. Se pa spomnim, kako sem se v drugem letniku zaljubila v zdajšnjega (in do zdaj edinega!) moža, v mojega Sandija, pa smo šli na priprave, v Poreč in sva se z Anjo Zavadlavovo domenili, da bosta Sandi in njen šocl prišla za nama, s šotori, midve bova pa po treningu potem k njima prišli, pa bo lepo. No, pa so nama to seveda uspešno preprečili, ko naju je trener zasačil, kako sva se, obe oblečeni v tiste šuškavce za trening, malce preveč glasno iz sobe plazili, pa so se, kar iznenada, vrata trenerjeve sobe odprla, midve pa brž nazaj v svojo sobo, vsaka v svojo posteljo in sva trenerju potem, ko je priletel v najino sobo, zagotavljali, da spiva, in ker nama ni verjel in je zahteval, da vstaneva, sva ga prepričevali, da tega pa res ne moreva, ker sva pod odejo popolnoma – nagi. Tako prepričljivi sva bili, da se je končno le pobral iz sobe, midve sva se pa naslednji dan od najinih ljubezni pač morali posloviti, fanta sta pa, s šotorom vred, nazaj v Ljubljano odpeketala,« obuja spomine.

Profesorica dobila pisalo v glavo

»Joj, pa neke prfokse se spomnim, ki je bila permanentno zoprna, in se je dogodilo, da je pozabila pisalo, s katerim bi v redovalnico lahko ocene vpisala, pa je vprašala, ali ima kdo kakšno pisalo na posodo, a ji ga nihče ni želel dati, ker je bila res zoprna, jaz sem ji ga pa vseeno dala, in to tako, da sem ga prijazno in popolnoma dobronamerno vrgla proti njej, pa ji ga ni uspelo ujeti in ga je direktno v glavo dobila, no, jaz sem pa potem ukor kasirala. Nesmisel, a tako je pač bilo. Enkrat smo ji pa, cel razred, nas je bilo sicer samo 12, zoprni, kot je bila, celo tablo z dokaj žgečkljivimi posterji prelepili, in ko je prišla v razred in videla vse tiste ženske žgečkljivosti, je odbrzela po ravnatelja, mi smo pa vse hitro dol potrgali in skozi okno pometali, v neki vrečki, in ni bilo junaka, ki bi nam dokazal, da smo kaj narobe naredili, pa tudi med nami ni bilo izdajalca, ki bi ga ravnateljevo zasliševanje upognilo. Neverjetni smo bili in neverjetno smo držali skupaj,« nadaljuje pripoved o mladostniških peripetijah. »Tudi maturo sem preživela, mi je samo ena petica umanjkala, da mi je ne bi bilo treba opravljati, no, pa sem jo potem seveda opravila. Pa na maturanca smo tudi šli, v Dubrovnik, in moj Sandi je šel z menoj, ker smo bile v letniku samo tri punce, pa smo vsaka svojega kar lepo s seboj vzele, je bilo neponovljivo. Potem sem pa na ekonomski fakulteti pristala, tam eno leto zdržala, potem se pa na mariborski VEKŠ prepisala in tudi diplomirala. Nepopisno veselje so bile osvojene prve točke za svetovni pokal, v italijanskem Piancavallu je bilo, ko sem s startno številko 54 na koncu osvojila sedmo mesto. Bomba, malce nepričakovana, ampak prava bomba. Še Fabienne Serrat (francoska smučarska šampionka, op. p.) je prišla k meni in mi iskreno čestitala, saj tudi ona ni mogla verjeti, da je kdo zmožen takega uspeha. In prej in potem so seveda še bili uspehi, ki so mi dajali vedno novega elana. Tudi v Lake Placid sem šla, leta 1979, na ogled prog za olimpijado, ki je bila prihodnje leto in ki se je potem – zaradi neizpolnjene norme – nisem udeležila, Metka Jerman je šla namesto mene, pa leta 1981 sem bila športnica Slovenije (in četrta v Jugoslaviji), pa sem kljub vsemu leta 1982 opustila smučarijo, in zame se je začelo čisto novo življenjsko obdobje!« še doda s kančkom vidne nostalgije v očeh.

Presenečenje za moža

»Sem se kar kmalu z mojim Sandijem poročila, pa diplomirala sem tudi, kot sem že omenila, no, pa Blaž je že na svet privekal, pozneje pa še hčerka Maša, in moje življenje je bilo z vsem navedenim dodobra popolnjeno in dopolnjeno in izpolnjeno. In je še dandanašnji. Zvestoba, pripadnost in družina. To so zadeve, ki jih v življenju, po mojem skromnem mnenju, nikoli ne smeš zafrkniti! Ker kri ni voda in ljudje, najbližji, tisti, ki jih imaš najraje, tudi štejejo – največ! Zame vedno so in zame vedno bodo. Tako sem z nepopisnim veseljem pripravila prvovrstno presenečenje možu za njegov štirideseti rojstni dan, ko sem na enem kraju zbrala celo žlahto, pa vse njegove in najine resnične prijateljice (najtežje je bilo, v času priprav, vse skupaj skriti pred otrokoma, še prav posebno pred malo, takrat 10-letno Mašo našo, ki jo je strašno skrbelo, kako bo lahko ubogi oči njen sijal v vsej svoji popolnosti, ko pa ne bo nič vedel, kaj se mu pripravlja!), potem pa vse navedeno čisto do konca v tajnosti držati tudi pred Sandijem. Pa mi je več kot uspelo in takrat sem svojo življenjsko ljubezen videla, kako je obnemela in ni mogla izustiti – ničesar. Samo gledal je, moj Sandi, in srce mu je vidno trepetalo v nepopisni sreči. Jaz sem pa solze radostnice dol požirala!« izpove s samo njej lastno srčnostjo in s strastjo ljubečega bitja.

Draga Bojana, naj se tudi tebi dogodi vse tisto, kar se je Sandiju, pa tudi vse tisto, kar si sama najbolj vroče in morda skrivoma še želiš. Jaz ti seveda želim, da bi ti tisti, ki morebiti pa vendarle ima to moč, naklonil obilo zdravja, pa obilo dobre volje, pa čisto nič, a ma res čisto nič – skrbi. Naj te le-te za vse večne čase – zaobidejo. Vse najboljše! Iz srca!