Romih na Tajskem našel plezalni raj

Čeprav je do tja kar dolga pot, sploh če imaš s sabo komaj petmesečnega dojenčka, Boštjan pravi, da s tem niso imeli posebnih težav. »Zaradi majhnega otroka smo imeli povsod prednost; za letalo nam recimo ni bilo treba čakati v vrsti, povsod so nas prijazno spustili naprej. Tako da je z dojenčkom morda še lažje potovati kot že z nekoliko večjim otrokom, ko ti privilegiji ne pripadajo več,« meni voditelj. Poleg tega, dodaja, so Tajci nori na dojenčke, posebno belopolte. »Tako smo bili kar mala turistična zanimivost. Kamor koli smo prišli, so se hoteli slikati z Lilo, jo pestovati in zabavati. Nemalokrat se je zgodilo, da jo je natakar ali kdo od osebja med obedom vzel in se z njo ukvarjal, da sva lahko z Laro v miru pojedla. Kar prileglo se je,« se nasmehne Romih.

Na Tajsko so se odpravili decembra, ko je pri nas seveda zima. Tudi sicer si radi privoščijo potovanje v tople kraje v tem letnem času, lani, denimo, so dopustovali v Egiptu. A v nasprotju s temi počitnicami – v Egipt so odpotovali v sklopu ponudbe neke turistične agencije – je bilo tritedensko potovanje na Tajskem povsem v njihovi lastni režiji. »Z Laro sva približno dva meseca vsak večer sedela za računalnikom in na internetu naredila načrt, kaj si želimo ogledati. To res vzame precej časa, a so mi takšna potovanja ljubša. Ker je bilo to tudi časovno daljše potovanje, v katero sva vložila več financ, se nama je vsekakor izplačalo.«

V treh tednih seveda niso dopustovali le na enem koncu Tajske, temveč so prepotovali celotno državo. »Še najmanj nam je bil všeč Bangkok. To je značilno velemesto, večmilijonska metropola z ogromno gneče na cestah in vsem, kar spada zraven. Bangkok ni ravno prva izbira za mlade družine. Je pa vsekakor priljubljena destinacija za mlade, nočno življenje je tam zelo pestro, a midva ga zaradi otrok seveda nisva mogla zares izkusiti.«

Všeč mu je tajska kulinarika

Veliko bolj je bila Romihovim všeč tajska obala. »Prelepe peščene plaže, turkizno morje, visoke palme. Res prava eksotika. Žal mi je le, ker smo tja odpotovali vsaj deset let prepozno. V zadnjem času se je tam zgodil razmah turizma, kar pomeni, da so se Tajci začeli zelo dobro zavedati turistov, temu primerno se je ponudba podražila in obenem poslabšala. Ne trudijo se več biti tako prijazni do tujcev, čeprav vedo, koliko denarja pustimo tam. Tudi pretirano vsiljevanje, da moraš povsod kaj kupiti, mi ni bilo všeč oziroma mi je proti koncu že pošteno najedalo živce.«

A voditelj hkrati dodaja, da nič od tega ne more zasenčiti tamkajšnjih naravnih znamenitosti. »Ker se oba z Laro v prostem času ukvarjava s športnim plezanjem, smo se, kakopak, ustavili tudi na znameniti Railay Beach. Nad prelepo peščeno plažo se namreč dviguje visoka apnenčasta skulptura z dolgimi kapniki, to je res pravi plezalni raj.«

Boštjanu je tajska kulinarika zelo všeč. Najraje je jedel na ulici, čeprav se je to izkazalo za precej tvegano potezo. »V teh uličnih lokalčkih res pripravijo odlične jedi iz zelenjave, riža, rad imam tudi tajske rezance. Uporabljajo drugačne začimbe kot pri nas, kar pomeni, da hrana drugače diši, ima drugačen okus. No, res pa je, da sem imel zaradi tega kar precej težav s prebavo. Že prijatelji so mi svetovali, naj vsako jutro spijem kozarec viskija ali katere druge močne alkoholne pijače in si tako razkužim želodec. Recepta sem se držal, čeprav ni stoodstotno deloval,« se zasmeje voditelj.

Jezdili slone in obiskali tempelj tigrov

Tajska slovi tudi po pestrem živalskem svetu. »Jezdili smo slone, obiskali pa smo tudi tako imenovani tempelj tigrov, kjer za te veličastne živali skrbijo menihi. Na turističnem prospektu piše, da so tigre rešili pred izumrtjem, čeprav je to treba jemati z rezervo,« pravi Boštjan. Borci za pravice živali namreč že dolgo opozarjajo, da Tajci divje živali držijo v ujetništvu, ker jim te seveda prinašajo ogromno denarja.

Ko voditelja povprašamo še, ali se jim je pripetila kakšna anekdota, pove: »No, zdaj je sicer res zabavna, čeprav tisti trenutek še zdaleč ni bila. Ob koncu bivanja v hotelu v enem od krajev, kjer smo bili nastanjeni, smo naročili avtobus, da nas pobere in odpelje do obale, kjer je na nas že čakal trajekt. Zjutraj se uredimo in pripravimo, se usedemo pred hotel, kjer naj bi nas avtobus pobral, tega pa od nikoder. Preprosto so pozabili na nas. Čeprav pravijo, da se z Azijci ne smeš preveč na trdo pogovarjati, sem sicer mirno, a odločno zahteval, naj nam uredijo prevoz, saj smo morali nujno ujeti trajekt. Na stroške hotela so nam res naročili taksi, ki je vozil s tako brzino, da smo samo molili, da nas varno pripelje do cilja. Trajekt nas je hvalabogu počakal in na koncu se je vse srečno končalo.«