Ko se z vedno zabavnim in odštekanim Denisom Avdićem dobiva na njegovem drugem domu, Radiu 1, najprej zagledam skoraj nedotaknjeno torto in na njej Denisa, naslikanega v jajcu. Pravi, da ni bilo velikega zanimanja za sladico, ker so si vsi zadali novoletne zaobljube. Eno leto je namreč, odkar se je izlegel. In ob prvem delovnem dnevu v novem letu je upihnil prvo svečko. »Še najmanj 19 let me čaka. Nekako sem si zadal cilj biti najmanj 20 let v jutranjem programu in rasti skupaj s poslušalci. Je pa še vedno, tudi po enem letu, vsako jutro isto ...
Preklinjam, ker moram vstati že ob štirih
Še vedno se nisem navadil in mislim, da se nikoli ne bom.« Pravi, da je utrujen od decembra, saj je ves čas delal. Veliko časa mu vzame tudi njegova nova predstava Udar po moško, s katero je več kot zadovoljen. »Mislim pa, da je treba vprašati tiste, ki so jo videli. Glede na to, da je povsod vse razprodano, menim, da jim je všeč. Zelo si želim nastopiti v kakšni športni dvorani in upam, da se mi bo ta želja v letu 2012 uresničila.« Za vse najde čas. »Samo za spanje ne, ampak tudi to še pride. Vse skupaj niti ni tako težko, saj vse, kar trenutno počnem, delam z največjim veseljem in v tem preprosto uživam.« In se nasmehne. Pod vodstvom osebnega trenerja Gašperja Simčiča kuri kalorije in skrbi za kondicijo. »Če ne bi bilo njega, bi že zdavnaj obupal. Je pa on kriv, da sem moral po treh mesecih spremeniti celotno garderobo, ker je v pasu izginilo šest centimetrov mene.«
Želi si vsaj rekreativno igrati nogomet
Žogobrc namreč obožuje kot skoraj vsak moški. O navdušenju nad nogometom Denis, ki bo 31. januarja star 30 let, odgovarja: »Rodil sem se v BiH. Mislim, da je to dovolj za odgovor.« Je strasten zbiratelj nogometnih dresov: iz velike športne torbe vleče majice, pri tem pa z njimi ravna previdno kot s steklom. Pokaže mi jih: iz Milana, Torina, Amsterdama ... ni, da ni. Vse majice obleče za rekreacijo. Razen ene, na katero je tudi najponosnejši – to je slovenski dres s podpisi vseh reprezentantov, ki ga je dobil pred odhodom naših na svetovno prvenstvo leta 2010. Ta majica gre v okvir na steno. Čaka le še na prostor. Tudi nogometnih šalov mu ne manjka, eden izmed njih je od njegovega prijatelja, nogometaša Tima Matavža. Mimogrede, Denis je tako strasten zbiratelj nogometnih stvari, da se ni mogel odreči niti eni od treh enakih Matavževih slik in mi je podariti. Že razumem.
O svojih nogometnih idolih pravi: »V otroških časih mi je bil najbolj všeč Robert Prosinečki, danes je to Edin Đeko, od Slovencev pa cenim Aleša Jorgačevskega, zagotovo mladi slovenski up, hiter, prodoren in učinkovit, mlajši brat prav tako odličnega nogometaša Anžeta Jorgačevskega.«
Velja za strastnega navijača
»Vedno. Kričim na ves glas, se razburjam nad sodnikom, delim nasvete igralcem, marsikomu obljubljam brata ...« Najbolj mu je ostal v spominu obisk pri Vedinu Musiću, njegovem sosedu v Bosni, ki je pred leti igral za Torino. »Takrat sem na eni izmed zabav spoznal vse nogometaše Juventusa.« Tudi tekme na SP med Slovenijo in Anglijo v Port Elizabethu ne bo pozabil. Na tej si je z Angležem zamenjal kapi. In mene je doletela ta čast, da sem jo lahko imela nekaj minut na sebi. Opazim, da je vešč tudi pospravljanja, saj vse majice spet lepo zloži. Moji pohvali ob tem sledi njegov nasvet, da si moram najti policista za fanta in da je to policijska šola. Denis je namreč izšolan modri angel.
Pravi, da zna tudi likati in kuhati
Čeprav v smehu prizna, da ima najraje, če je že skuhano. Prijatelji mu res veliko pomenijo, ugotovim, ko ga vprašam po inventuri minulega leta. »Peter Premože je končno po petih letih diplomiral na dvoletnem faksu in sem zato zelo ponosen na njega. Alen Gizdo je odplačal dolgove in zdaj varčuje za potovanje in za nakup stanovanja, skupaj greva za 1. maj v Španijo. Janez Trontelj je bil decembra en teden na bolniški in moram priznati, da sem ga celo malce pogrešal. Mira in Mario pa sta samo še en teden oddaljena od pridobitve novega člana. Super leto!« Za Denisa pa je bilo najino slovo sredi dneva odhod po spanec.
