Rockerica, ki dirigira partizanom

Mi smo tu! je geslo Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča. Nastal je leta 1972, ko je Oskar Kjuder nekdanje partizanske tovariše popeljal v nov boj, le da takrat s pesmijo in ne več puško. Dirigentsko palico je vihtel 25 let in zbor, četudi so se časi in ideologija spreminjali, ohranjal pri življenju. Potem ni zmogel več, pa je izbral naslednico: Pio Cah. »Oskar je odšel, ko je vedel, da lahko gre,« je rekla ob njegovi smrti novembra lani. »Verjamem, da si je svoj čas izbral sam. Čas, ki je dozorel za partizansko pesem.«

V zbor je pripeljala ženske

Pio, odločno gospo iz Križa pri Trstu, »vas je bila rdeča – in zelo bojevita«, opiše svoj rojstni kraj, so Primorci po 15 letih na čelu priljubljenega zbora izbrali za primorsko osebnost leta 2012. Zato ker je zbor konec leta svojo 40-letnico slavil s serijo razprodanih koncertov, tudi v Ljubljani. Enega so imeli prav na večer prvega kroga predsedniških volitev. In zato ker Pia Cah s svojimi fanti in dekleti, odkar vodi zbor, so v njem namreč tudi ženske, rojakom v zamejstvu in matični domovini, predvsem pa oblasti, pošilja zelo jasno sporočilo.

»Ko pridemo na oder in zapojemo, ljudem povemo verjetno več, kot povedo politiki z vsemi svojimi govori,« pravi Pia, komunistka po duši in vrednotah, kot sta pravičnost in solidarnost, a nikoli s partijsko knjižico. Zbor, ustanovljen v Bazovici pri Trstu, je nastal, da bi ohranil izročilo narodnoosvobodilnega boja, partizansko pesem in širil ideale miru, bratstva in enakosti med narodi. In tudi po štiridesetih letih je to še vedno njegovo poslanstvo. »Pojemo o stvareh, ki so se zgodile in se v drugačni obliki dogajajo še danes. Potrebe po svobodi, miru, demokraciji, enakosti in enakopravnosti so vedno iste in so univerzalne,« pravi Pia.

Pojejo zgodovino

Na njihovem repertoarju je okoli 200 pesmi. Partizanske, delavske, pesmi upora z vsega sveta. »Mi praktično pojemo zgodovino in se borimo, da ljudje ne bi pozabili,« pravi Cahova, ki svojo gorečo predanost prenaša na člane zbora. Kakšnih osemdeset jih je v njem, s te in one strani meje, Slovencev in Italijanov. Deset pevcev je zraven od začetka, najmlajši je še najstnik. To, da jim dirigira ženska, so stari člani po Oskarjevem odhodu sprejeli brez težav, saj je Pijina zagnanost nalezljiva, zato ji dovolijo in oprostijo tudi kakšen trši prijem. »Ko sem na vajah, vedno pravim, da sem v borbi in da se morajo tudi oni vesti, kot da so v borbi. Mi smo vedno v prvi liniji v temnem gozdu! Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Ne dovoli jim spati, verjeti morajo v to, kar pojejo. Pesmi ne prirejajo, v njih ničesar ne spreminjajo. »Ne samo v Italiji, tudi v Sloveniji ste zboleli za zgodovinsko amnezijo. Zdi se mi, da se poglavje partizanstva sistematično briše in potvarja zgodovina. A zgodovina je to, kar je, ne da se je spremeniti. Prav zato naš zbor poje originalne partizanske pesmi.« Dodajo jim le svojo odločnost in vero v vrednote, ki se jih nihče ne bi smel dotikati. »Mi pojemo z dušo, s srcem, z vsem bitjem!«

Navdušujoča strast

Kadar se komu od članov – nekateri so vendarle že kar v letih – zamajejo noge, mu soborci pomagajo, zbor pa poje naprej. In prav ta neomajnost, strast, s katero pojejo pod taktirko Pie Cah, je tako zelo navdušujoča, da preprosto ne morejo ustreči vsem, ki bi jih radi videli na svojih prireditvah. Pojejo tako pogosto, kolikor se le da. In Pia Cah že ima načrte za 50-letnico zbora. Potem, se ji zdi, bo čas, da ga prevzame kdo mlajši. »Seveda bi morala biti to oseba, ki bi do tega kaj čutila, imela te vrednote v srcu in vanje verjela,« pravi Pia.

Drago Mislej - Mef, ki včasih sodeluje z zborom, zanjo pravi, da je največja rockerica med dekleti njegove generacije, Gojmir Lešnjak - Gojc, da je petje zbora prava »energetska bomba«, Boris Kobal pa, da »gre za pesmi, ki so nastale iz stiske, in ta stiska je tudi danes tu. To pesem lahko zato razumemo kot ventil jeze.«

Zato so koncerti razprodani, Pia Cah, ki včasih dirigira kar gledalcem v dvorani, ki ubrano pojejo skupaj z zborom, pa simbolizira glas človeka, ki ga ni strah groženj in ki se ni pripravljen odreči svojim idealom in pravicam. »Menim, da bo treba znova zavihati rokave in iti v pravo borbo.« No, ne ravno s puško v gozd, se razume, a boriti se moramo, je prepričana Pia, ki bo svoje pinkote, kot si rečejo, 27. aprila pripeljala v Stožice. Na veliki koncert, na katerem bodo pesmi upora zagotovo zvenele še udarneje. In na katerem rdeča zvezda ne bo prepovedana.