Maskerk je več. Tako na splošno, po svetu, pa tudi na Slovenskem. Več je namreč žensk, ki se odločajo za ta zanimivi, najrazličnejših peripetij polni poklic. So pa tudi izjeme. Jasno, saj če jih ne bi bilo, bi bilo vse skupaj en velik dolgčas. Ena takih izjem (vsaj za slovenski prostor, vsaj v njegovih časih) je legendarni masker nacionalne televizije gospod Zoran Lemajič. Na videz strog in skorajda nedostopen možakar s čudovitimi muštacami pod nosom, ki jih nosi tako ponosno kot kak general, na videz odrezav in redkobeseden, se kaj hitro, če imaš le priložnost, da ga spoznaš od blizu, in predvsem pri delu, spremeni v eno najprijaznejših in eno najbolj čuteče dobronamernih bitij, kar jih poznam.
Prvo srečanje
Jaz sem imel to priložnost in hvaležen sem usodi, da mi jo je namenila. Najprvo je gospod Zoran Lemajič odločilno posegel v moje življenje, ko ga je za nasvet, koga naj zasede v vlogo Iva v televizijski priredbi Kozinovega Ekvinokcija, poprosil veliki režiser Fran Žižek. Takrat me je Zoran pogledal od nog do glave, pa od glave do nog, pa skoraj ukazovalno velel, naj na široko odprem usta, da si bo lahko od blizu ogledal moje zobno premoženje, ki, roko na srce, takrat še ni bilo tako všečno, kot je danes, potem pa je mirno, a sila odločno rekel gospodu Žižku: »Tale je kot ulit za to vlogo, samo zobovje naj si porihta, drugo bom naredil jaz!« In sem dobil vlogo.
Potem sva skupaj mučila muke pri ustvarjanju filma Rabljeva freska. Takrat sem Zorana dodobra spoznal. Bilo je strahovito naporno ustvarjanje pravkar navedenega filma, tam v Istri, na pekočem kamnu, med vročično zemljo in oddaljenim nebom, nekje Bogu za hrbtom. Pusta pokrajina, neznosna vročina, temačno okolje, ki je bilo sicer kot nalašč za udejanjanje vsebinske premise filma, vendar zelo duhamorno za ekipo, vse skupaj je seveda vplivalo na ljudi. Postajali so razdražljivi, živci so bili razvneti do skrajnih meja zdržljivega. In tu, v teh težkih trenutkih, se je pokazala Zoranova neprecenljiva življenjska izkušenost.
Koliko filmov in nadaljevank je bilo takrat že za njim, ne vem. Vem samo to, da jih je bilo ogromno, saj je bil vodilni televizijski masker in kot tak tudi najbolj zaželen v vseh ustvarjalnih, predvsem televizijskih ekipah. Skoraj ga ni bilo doma. Komaj je končal snemanje enega projekta, že je brzel na drugo. Z enega terena, kot radi rečemo filmarji v žargonu, na drugega.
Lekarna za dušo
Zoran je s svojo avtoriteto znal in zmogel tudi v tistih, najbolj kočljivih trenutkih, ko so vsem popuščali živci, umirjati razvnete strasti, prisluhniti vsakomur, ponuditi ramo za jok in toplo, čutečo, razumevanja polno besedo vsakemu, ki je je bil prav takrat hudo potreben. Znal je prenesti sicer nenamerne žaljivke režiserja, znal je razumeti vpitje tistih, ki sploh niso imeli pravice govoriti, kaj šele vpiti, znal je pocartati razvajeno igralko in pohvaliti, tako po moško, narcisoidnega igralca. Bil je ena mala potujočo lekarna – za dušo.
Spomnim se, kako je nekega jutra v svoji sobici, ki smo mu jo dodelili in jo poimenovali Maska, v nekem hotelčiču v Motovunu posadil na maskerski stol kolegico igralko. Ta je, nič hudega sluteča, kakopak, sedla v ponujeni maskerski stol in Zoran je začel delati.
Jutra v maski so bila nekaj prav posebnega. Zoran je bil vedno, ampak res vedno dobre volje. Vstajal je zelo zgodaj ne glede na to, kdaj je zvečer legel v posteljo. In bil takoj pripravljen na hec. Pa se je pripetilo, da se je malo prej omenjena mlada dama v sproščeni debati hvalila, kako je nemogoče, da bi jo kdo poljubil, če ona tega noče. Da gre stavit, kar hočemo. To je nemogoče, je vehementno in strastno zatrjevala. Bila je tako zavzeta v svoji trditvi, tako vročično zagnana, da jo je kar malce premetavalo po tistem slavnem stolu. Zoran je za trenutek obstal, prenehal nanašati masko na njen lepi obraz, in ko se je za trenutek umirila, jo je prijazno in mirno prosil, naj se ne premetava, ker bo sicer njen obraz podoben kakšni Picassovi stvaritvi, ne pa lepemu, dobro napudranemu obrazu. In se je umirila. V svoji trditvi je pa še kar trmasto vztrajala. »Stavim, kar hočete!«
Nepričakovani poljub
Pa je vrli naš Zoran (vsem njenim srdoritim prepričevanjem vseh nas, ki smo tudi čakali, da pridemo na vrsto za Zoranovo maskersko obdelavo, navkljub) malce dvignil desno obrv, pa je potem malce dvignil še levo obrv, pa nam je, vsem prisotnim, namenil svoj tako značilni hudomušno-nagajivi pogled (medtem je seveda nadaljeval svoje delo …), potem pa je vrlo damico čisto tiho in prijazno poprosil, ali lahko za trenutek zapre oči, da jo bo namaskiral še po očeh, obrveh in trepalnicah. In mlada dama je seveda ubogala. Zoran pa, stari lisjak, kakršen je bil (in je gotovo še vedno!), jo je nežno poljubil, direktno na usta. Ma, ljudje moji zlati, ko bi vi to videli, kako je mladenka v tistem hipu poskočila! Da bi skoraj prevrnila ne le stol, na katerem je sedela, temveč še vse drugo, kar je bilo v tisti sobici. Zoran jo je pa mirno gledal. Potem smo vsi skupaj planili v sproščujoč, vesel smeh. Nič mu ni zamerila. Prav nič. Samo smejala se je, rahlo zardevajočega obraza. In midva z Zoranom sva ji zagotovila, da tega ne bova nikomur povedala. Pa ni šlo. Kmalu so o tej Zoranovi potegavščini govorile množice, kolegica igralka pa je postala eno najpopularnejših bitij v našem prostoru. To je še danes. Skupaj z velikim magom slovenske maske je vstopila v neko ljubko, večno legendo. Zoran, ti si resnična legenda. Bodi dober in zdrav. Še dolgo. Še dolgo dolgo.
