Simpatična misica in pevka Jinny Ribič, ki dela tudi kot fotomodel, je na Tajsko odpotovala januarja lani. »Tja sem se odpravila iz dveh razlogov: ker je to dežela moje mame in ker sem potrebovala oddih. Tako sem združila prijetno s koristnim. Tajska je dežela, ki me je prevzela, verjetno tudi zato, ker jo imam v krvi in ker sem o njej veliko slišala od staršev. Tudi oče je namreč zaljubljen v to deželo, tam je pred 26 leti spoznal mojo mamo. Ko sta se odločila za poroko, sta se preselila v Slovenijo. Jaz pa se bom na Tajsko zagotovo še vrnila, verjetno že avgusta,« pove 20-letna Kranjčanka.
Po azijski državi se je potepala 21 dni. »Prvi del počitnic sem preživela na jugu, na otoku Phuket, nato pa sem se preselila v Chiang Mai, ki velja za nekakšno prestolnico severnega dela Tajske.« Jinny si je želela začutiti tamkajšnji utrip življenja: »Zato sem jedla na tržnicah in na ulici, vozila sem se s skuterjem in javnimi prevozi, trgala banane z dreves, kopala sem se na odmaknjenih plažah, ki so mi jih pokazali domačini. To je Tajska z veliko začetnico, takšna, kot jo sicer težko izkusiš, saj je v zadnjih letih postala zelo, morda celo preveč turistično oblegana.«
Destinacija Plus Minus Šoping |
Razočaral jo je odnos do živali
Prebivalci so zelo prijazni, pravi Jinny. »Thailand v dobesednem prevodu pomeni dežela nasmeha in to se kaže tudi na ljudeh. Resnično so vsi nasmejani, naredili bodo vse, da se počutiš dobro, ko te sprejmejo za svojega, te gostijo in skrbijo zate na vse pretege.« Še posebno doživetje pa je bilo seveda snidenje z njeno družino: »Dedka, babico, sestrične, bratrance, strica in teto sem videla prvič v življenju. Bilo je čustveno, nepopisno, drugačno in predvsem sem začutila, da sem del njih in da si želim imeti z njimi še tesnejšo vez. Z eno od sestričen sem imela nekaj stikov že prek facebooka, na srečo ona študira angleščino in je bila dobra prevajalka, da smo se lažje razumeli, saj na žalost ne znam tajskega jezika, a se ga zdaj učim, da bom do avgusta znala vsaj osnove.«
Na severnem delu otoka si je želela ogledati predvsem manj turistične kraje in nacionalni park. »Ogledala sem si vas, kjer živi pleme Padaung. Znani so po tem, da nosijo obroče, ki jim podaljšujejo vratove. Tudi jaz sem si za fotografijo nadela nekaj obročev, a so mi dali takšne, ki se lahko snamejo. Oni pa jih ne morejo sneti, ker so znak odraščanja, njihove kulture.« Dolgolasa lepotička sicer pravi, da je največja razlika med Tajci in nami ta, da tam prav vsi trdo delajo. »Zelo malo jih berači, ker je to sramotno. Vseeno pa znajo uživati v življenju, jemljejo ga z nasmehom. To, kar imajo, čeprav je malo, cenijo, spoštujejo in varujejo. Navdušena sem bila nad tem, kako se trudijo, da zadovoljijo gosta, kako tudi v najmanjši restavraciji, kjer porcija stane manj kot evro, s tabo ravnajo kot s kraljem.«
Razočaral pa jo je odnos do živali: »Težko sem gledala, kako izkoriščajo slone, ki so prelepe, inteligentne živali. Na Tajskem jih prodajajo, cena enega je od 5000 do 7000 evrov. Imajo jih za delo, a z njimi ne ravnajo lepo kot, na primer, mi s konji. Veliko slonov tudi kar berači na ulicah. Imajo zelo enolično hrano, pitajo jih z bananami, kar jim kvari prebavo. Dejstvo je, da Tajci nimajo še tako razvitega čuta za živali, kot ga imamo v Evropi, niso ozaveščeni, kaj slonom škoduje, in če ti kaj ni všeč in to izraziš, ti pokažejo, da nisi zaželen. Na žalost se je treba s tem sprijazniti, a vseeno se stvari premikajo na bolje. Kot nosilka lepotnega naziva miss osebnosti za miss zemlje Slovenije sem se pridružila akciji, ki jo je začel Leonardo DiCaprio – zbirali smo podpise proti trgovinam z izdelki, ki so narejeni iz slonjih kosti. Akcija je bila uspešna, takšne trgovine so na Tajskem zdaj namreč že prepovedane.«
Navdušena nad kulinariko
Kulinarika jo je navdušila. »Zelo zelo rada jem. In ker sem od doma poznala tajsko hrano, sem komaj čakala, da jo preizkusim tam, od koder izvira. Ugotovila sem, da imajo na stotine verzij tega, kar moja mama pripravlja doma. Najboljši so mi bili tajski lepljivi riž z jajci in zelenjavo, rakci in sveže ribe na vse načine, rezanci pad thai in še bi lahko naštevala. Med pijačami mi je bilo všeč odlično pivo singha. Seveda sem preizkusila tudi red bull, ki je, kot številni ne vedo, tajski izdelek in je tam močan za vsaj tri naše. Najboljša pa mi je bila naravna kokosova voda, ki jo dobiš na vsakem koraku: kupiš kokos, ti ga odprejo, noter dajo slamico in že se odžejaš. Naenkrat sem kupila tri ali štiri kokose, tako dobro mi je bilo.« Med lokalnimi specialitetami se je izognila le ocvrtim pajkom, žuželkam in hroščem, ki jih njene sestrične sicer jedo kot za stavo.
»Poskušala sem najti jedi, narejene iz svežega kačjega mesa, a mi ni uspelo, ker so kače zadnjih nekaj let tam zaščitene. Morda mi uspe letos, čeprav ne vem, ali si jo bom na koncu res upala pojesti,« pove misica. No, s kačami je imela tudi manj prijetno izkušnjo: »Ko sem se okoli polnoči vozila proti apartmaju na Phuketu, je na cesti ležal približno tri metre dolg piton, ki se je ponoči, ko je manj prometa, grel na asfaltu. Stegnjen je bil čez celo vozišče. Komaj sem odvila, da ga nisem povozila, potem pa me je bilo preveč strah, da bi ga šla slikat. Ko sem celotno zgodbo povedala Angležu, ki je živel v sosednjem aparatmaju, je hladno, ker je tega navajen, odvrnil: 'Ah, ne boj se, tukaj pred našo hišo ni strupenih kač. Kobre so po navadi čez cesto, tam v oni travi.' Nisem vedela, ali naj se smejem ali razjočem od strahu,« se spominja simpatična Jinny. Za konec pa povedala: »Želja po Tajski je vse večja in večja in želim si, da bi se enkrat tja tudi preselila. Kačam navkljub.«
