Rekli so mu, da ne bo nič iz njega

Naša država je po dolgem času dočakala enega najsvetlejših trenutkov v zgodovini. Izvolitev Aleksandra Čeferina na sam vrh ene največjih športnih multinacionalk na svetu je dokaz, da se v otroku, ki mu učitelji niso napovedovali posebne kariere, skriva velik človek. Njegova pot je borba za svoj prostor, potrditev trdega dela in iskrene ljubezni do nogometa. Zedinil je Slovenijo, ki je od zdaj naprej gotovo ne bodo več zamenjevali za Slovaško, sebe pa postavil pred največjo življenjsko preizkušnjo – ne podleči mamljivi skušnjavi milijardnega posla, s katerim so se opekli že prenekateri.

Družinsko življenje pri Čeferinovih je obrnjeno na glavo. Trepetanje, nervoza, držanje pesti, vse to je zdaj preteklost. A kljub izvolitvi njihovega Aleksandra na predsedniški stolček Uefe je najtežja preizkušnja pred njimi. Imeli smo veliko srečo, da smo le nekaj minut po uradni razglasitvi ujeli ženo Barbaro, ki je bila povsem … srečno mirna. »Saj to, da sem brez besed, tudi veliko pove, kajne?« je rekla z nasmehom, ko smo podrezali vanjo, naj vsaj malo opiše svoje občutke. No, potem se je le zbrala: »Najprej se zdaj sprošča nervoza, ki se je stopnjevala zadnjih 14 dni, ko se je približeval dan izbora,« je povedala Barbara, ki je bila v moževo kandidaturo seveda precej vključena tudi zato, ker so Čeferinovi kot družina zelo povezani. »Itak je najboljši od vseh kandidatov, zato je prav, da so ga izbrali. Ampak če pomislite – 42 glasov od 55! Zanj je glasovalo 42 držav sveta, to pomeni, da jih je res prepričal in da verjamejo vanj,« je poudarila težo moževe zmage. »Ko sva se te dni pogovarjala, kaj mu pomeni ta kandidatura, mi je Aleksander povedal, da mu največ pomeni, da ga podpira vsa Slovenija,« je nadaljevala. »Najlepše je, da je na simbolni ravni združil vso Slovenijo, kar ni mala stvar,« je prepričana Barbara. Povedala je še, da so zadnje dni tako Aleksandru kot njej in vsej družini najrazličnejši ljudje izražali podporo, prav vsi so pozitivno sprejeli to kandidaturo in jo tudi spremljali. »Mislim, da je ta Aleksandrova zmaga velika za vse nas, Slovence!« je še zaključila.

Od harmonike do žoge

O nadaljnjih načrtih svojega moža ni želela prehitro sklepati, dejstvo pa je, da bo za nekaj časa obesil na klin odvetniško togo. Nova funkcija zahteva celega človeka, njegov dom pa bo odslej ves svet. Če se ozremo v njegovo otroštvo, je zgodba še toliko bolj presunljiva, saj so malemu Aleksandru že zelo zgodaj dali vedeti, da ni najbolj obetaven učenec. Po opravljenih testih ob koncu osnovne šole so mu odsvetovali vpis na gimnazijo, in sama sreča je bila, da je imel tako močno podporo družine, ki je verjela v sina. In še kako prav so imeli, saj je uspešno zaključil študij prava, s čutom za pravičnost in sočloveka, pogumom ter vztrajnostjo pa osvojil svet. Predsedniška kariera se prav gotovo ne bo tako klavrno končala, kot se je glasbena. Bil se je namreč prisiljen učiti igrati na harmoniko, in ker mu instrument že po videzu ni bil pri srcu, jo je skrivaj prodal, mamo pa prepričal, da so jo pozabili na počitnicah. Se je pa vsaj naučil glasbenih osnov, ki mu bodo vsekakor koristile, saj bodo odslej drugi plesali tako, kot bo on igral.