Redno službo je pustil zaradi filma

Zlatan Čordić - Zlatko nestrpno pričakuje premiero prvega celovečernega filma, v katerem nastopa v stranski vlogi. Tudi zaradi Utripa ljubezni, ki prihaja v kinematografe 15. oktobra, je 32-letni Ljubljančan pred kratkim pustil delo v urarni, kjer je bil zaposlen 12 let, in se posvetil ustvarjanju. »Zaradi tega filma, ker sem se mu hotel tako maksimalno posvetiti, sem naredil pavzo v urarni,« pove eden najbolj znanih domačih hiphoperjev. Pozneje se je celo odločil, da se na delovno mesto ne bo vrnil. Ga je k odhodu iz varne, redne službe spodbudil bajen filmski honorar?

Pomagal pri scenariju

»Budžet za film ni bil velik in temu primeren je bil tudi honorar. Za sodelovanje se nisem odločil zaradi honorarja, ampak da bi videl, kako poteka delo pri tako velikem projektu. In res sem bil navdušen! Vse je bilo zelo na nivoju! Sicer pa svoje honorarje vedno primerjam s plačo moje mame (ki je invalidsko upokojena in za polovični delovni čas pomaga v kliničnem centru v Ljubljani), in moram povedati, da so bili filmski honorarji odlični,« pravi Zlatko, ki je pomagal tudi pri preoblikovanju scenarija, v filmu pa se vrti tudi njegova glasba. Sodelovanja je bil vesel tudi zato, ker je že skoraj mislil, da bo snemanje odpadlo.

»Režiser Boris Petković se je nekoč oglasil pri meni v urarni. Rekel je, da pripravlja film o raperski oziroma o hiphoperski kulturi in da bi imel vlogo zame, če me zanima. Zelo me je zanimalo. Potem je za pol leta izginil. Ko se je spet pojavil, je rekel: 'Zdaj gremo pa zares.' Potem je spet izginil za pol leta,« se spominja svojega prihoda na film. Projekt se je zares začel šele ob tretjem srečanju. Zlatkova tretja vloga na filmskem platnu – v preteklosti je igral v celovečercu Vloga za Emo in kratkem filmu Taksist – je stranska vloga v Utripu ljubezni. Igra raperja Zokija, ki se poskuša s prijateljema prebiti z glasbo.

Ne igra samega sebe

Filmska zgodba je podobna raperjevi življenjski poti, zato se mu z likom ni bilo težko poistovetiti. »Poistovetil sem se lahko z glasbo, vztrajanjem, kulturo. Se pa film dogaja v času, ko že obstajajo aplikacije, internet … Tega jaz nisem imel,« pravi Zlatko. Med Zokijevo in Zlatkovo zgodbo pa obstaja pomembna razlika. »Jaz nikoli nisem imel kreativnega prostora, kot ga ima Zoki. Moj kreativni prostor je bila Ljubljana, se pravi kateri koli ljubljanski vogal. Nekam smo se postavili in rapali. Nonstop smo bili zunaj. Včasih smo zamudili zadnji avtobus za Fužine, ker smo hoteli biti še malo v centru, in smo šli raje peš domov,« se spominja srednješolskih let.

Tudi zato, ker je Utrip ljubezni mladinski film, je Zokijeva zgodba precej bolj mila. V prihodnjih letih bo, če bo šlo vse po sreči, pravi, posnel film po svojem življenju in prikazal vse, tudi problematične plati svojih začetkov – zgodba bo necenzurirana in neolepšana. Eden od namenov biografije bo zahvala ljudem, ki so mu pomagali, ko je še rapal po ljubljanskih ulicah. »Zahvalil bi se nekaterim posameznikom iz tistih časov, ki so nas razumeli. Če recimo nisem imel za vstop v K4, nisem nikogar razbil in mu vzel denarja. Lepo sem stopil do modela, ki je bil z bejbo, starejši od mene, in ga prosil, ali me razume, da smo res broke, da nimamo denarja za vstopnino in da bi šli radi noter. Zaradi ljudi, ki so potegnili denarnico in nam dali nekaj drobiža, ne bom šel nikoli iz Ljubljane. Ne morem iti,« pojasni Zlatko, ki upa, da se ga ljudje iz tistih časov še spominjajo. »Da vidijo, kako se mi je življenje obrnilo v 13 letih, in se prepričajo, da ni bila vse skupaj zgolj igra. Da smo to resnično živeli.« Utrip ljubezni so si še pred premiero v Ljubljani lahko ogledali gledalci na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu. Projekcija je bila razprodana, kar je še posebno za mladinski film velik uspeh.