Raka premagal tudi s hašišem

Leta 2003 je na odru s še dvema fantoma pred večtisočglavo publiko pel o tem, da ima mladost na dlani. Najstnice so kričale. Deset let pozneje je na lepotnem izboru za miss Zemlje zapel drugo pesem, in tako kot prvo je tudi to napisal in uglasbil sam. A namesto v evforične krike se je dvorana tokrat ovila v tišino, lesketale so se solze ganjenosti. Vsi so vedeli, da je 37-letni Ptujčan Štefan Čamič - Steffanio takrat prišel na dogodek naravnost iz onkološkega inštituta. Mukotrpno zdravljenje hude bolezni je skoraj izželo njegovo krhko telo, volje do življenja pa mu ni moglo vzeti. Po prvih trenutkih ganjenosti se je občinstvo naenkrat dvignilo s sedežev in izvajalcu namenilo dolg in bučen aplavz. Morda se je Štef, tako ga kličejo nekateri bližnji, na domači glasbeni sceni res pojavil kot član skupine z imenom Game Over, konec igre, a njegova igra, tako je začutilo občinstvo na lepotnem tekmovanju, je bila kljub hudi bolezni vse prej kot končana.

Nad bolezen z vsemi sredstvi

»Bilo je maja lani, ko sem na vratu nenadoma opazil bulico. Šel sem k svojemu zdravniku, ta je komentiral, da najbrž ni nič, da sem se najverjetneje samo udaril. Tudi drugi zdravnik, h kateremu sem odšel na pregled, mi je povedal nekaj podobnega,« pripoveduje. Da so mu bolezen sploh odkrili, je poskrbelo nenavadno naključje: ko se je tretjič odpravil v zdravstveni dom, je bil njegov zdravnik ravno odsoten. Steffania so poslali k drugi zdravnici, ta pa je nemudoma prepoznala bolezen. »'Ti imaš pa raka,' mi je rekla. In jaz sem seveda čisto prebledel,« se spominja glasbenik. »Bil je deževen dan in ko sem se k zdravniku peljal s kolesom, sem preklinjal zoprno vreme. Ko sem se vračal, pa sploh nisem čutil, da pada. Lahko bi padala toča, pa sploh ne bi vedel. Dva dni sem bil čisto na tleh. Potem pa sem si rekel – treba se bo boriti!«

Steffanio se je v boj z rakom na bezgavkah, ki se je že razširil na pljuča in jetra, boril z vsemi sredstvi. Odločil se je, da bo o bolezni razmišljal zgolj pozitivno. Prenehal je kaditi, odrekel se je alkoholu in preizkusil številna alternativna sredstva. Tudi hašiševo olje, čeprav je to pri nas za zdaj še prepovedano. »Več kot pol ameriških držav je uporabo indijske konoplje v medicinske namene že legaliziralo, pri nas pa še vedno ne dopuščajo, da bi to rastlino obravnavali kot zelišče, ampak jo imajo za škodljivo mamilo, a to nikakor ni res,« je kritičen. »Mislim, da bi morala biti marihuana v medicinske namene dostopna vsem!« Po nasvetu sodelavke se je lotil 42-dnevnega breussovega posta. Zadnji dan posta je izvedel, da vse, kar počne, še vedno ni dovolj, moral je na kemoterapijo, na agresivno zdravljenje, ki ga spremljata huda slabost in utrujenost. »Pot med spalnico, kuhinjo, kopalnico in sanitarijami je kar naenkrat postala težko uresničljiv projekt.«

Med kemoterapijo napisal pesem

Da bi lažje premagal bolezen, se je odločil iz življenja izločiti vse tiste ljudi, ki niso bili dobronamerni oziroma tiste, ki se jim je zaradi bolezni smilil. Obdal se je z družbo štirih najbližjih in najbolj ljubih mu oseb, poleg treh najboljših prijateljev je bila to še mama Majda. Čeprav Štef o tem ne govori rad, je znano, da imata mati in sin za seboj pretresljivo zgodovino družinskega nasilja. »Mama je bila moj angel,« pravi. Vsi štirje so postali nekakšen njegov navijaški tim, katerega vodilo je bilo pozitivno razmišljanje v zvezi z njegovim ozdravljenjem. Večino časa je šlo, a bili so trenutki, ko so ga okoliščine znova spravile na kolena. »Seveda te zlomi, to je normalno. Nekoč sem bil tako jezen, da sem metal blazine po sobi,« se spominja. V zadnjih treh ciklusih kemoterapije je povrhu še dodatno zbolel, dobil je bakterijo, nevarno za zdravje drugih bolnikov, zato je moral biti izoliran. »Nekajkrat med kemoterapijo sem bil čisto na nuli, a se mi je nekako uspelo motivirati za nadaljnji boj z boleznijo. Upam, da bodo stvari, ki so pomagale meni, v pomoč tudi drugim,« pravi glasbenik, ki, odkar se je razvedelo za njegovo bolezen, z izkušnjami rad priskoči na pomoč drugim rakavim bolnikom.

»Letos, na svete tri kralje, sem izvedel, da sem bolezen premagal,« ponosno pove. Pravi, da so se on in njegov navijaški tim počutili, kot bi zmagali na olimpijskih igrah. »Čeprav smo prodali ogromno plošč (prodaja plošč skupine Game Over je bila celo platinasta op. a.), je to, da sem premagal raka, zame največji dosežek v življenju,« razkrije Štefan, ki se danes ukvarja z glasbo in sinhronizacijo risank. »Morda se sliši smešno, toda zaradi raka se je pri meni veliko stvari obrnilo na bolje. Živim veliko bolj preprosto. Prej so me motile katere malenkosti, ki se mi zdaj sploh ne zdijo več pomembne. Veliko negativnih ljudi se je, ko sem se osredotočil na pozitivne stvari v življenju, odcepilo od mene,« pove. Dan našega srečanja je bil po naključju dan pred enim od rednih rutinskih zdravniških pregledov, ki jih mora po bolezni opraviti na pol leta. »Če bi rekel, da sem popolnoma ravnodušen, bi lagal,« reče, a se vseeno z nasmehom na ustnicah mirno zazre v daljavo. »Ko so me novinarji prvič spodbujali, naj govorim o bolezni, nisem hotel. Bal sem se, da bodo ljudje mislili, da se hočem tako izpostavljati. Ampak potem se je izkazalo, da je dobro govoriti o tem. Upam, da bo moja zgodba še komu pomagala, da se bo lažje spopadel z boleznijo. Širjenje pozitive je postalo moje poslanstvo.« Kmalu bo izšla pesem, ki jo je napisal med kemoterapijo in za katero upa, da bo še komu, tako kot je njemu, pomagala postaviti se na noge.