Zadnjih 12 let mi je ta datum zelo blizu,« pravi glasbeni urednik Dragan Bulič. »30. oktobra sem namreč pokopal mlajšega brata, dve leti pozneje, 11. novembra, pa še očeta. In ko sem že tam, prižgem svečko še za nekaj prijateljev, pa tudi za tiste glasbenike, ki jih ni več z nami,« še doda. V nasprotju z Buličem, ki mu je obisk pokopališča v uteho, se pevka Regina Kogoj, pred šestimi leti jo je hudo prizadela bratova smrt, zadnjega počivališča pokojnikov izogiba. »Jaz prižigam svečko v spomin, tam, kjer sva z nekom preživela lepe trenutke, v kavarni, kjer sva se dobivala, v parku, kjer smo se sprehajali, doma, kjer smo sedeli skupaj. Moji spomini živijo tam, kjer smo bili skupaj, in ne tam, kjer smo to pokopali globoko v zemljo,« razkriva pevka.
Eva grob svoje mame obiskuje skozi vse leto
Tudi glasbenica Eva Moškon je smrt že spoznala od blizu, ko je bila še deklica, ji je namreč umrla mati. V gneči, ki nastane na grobovih 1. novembra, pravi, se ne počuti dobro. Na pokopališče se prav za praznik odpravi le občasno, če se le da, v poznih večernih urah, da lahko v miru uživa v soju prazničnih luči. »Grobove svojcev obiskujem skozi vse leto, tako da jih obiščem tudi novembra. Res pa je, da blizu 1. novembra prižgem svečko vsem, ki počivajo v miru,« pravi Eva.
Tudi publicistka in prostovoljka Hospica, društva za oskrbo ljudi v zaključni fazi življenja, Manca Košir se pokopališčem na dan mrtvih raje izogne. »Grob imamo na Žalah, kjer pa je 1. novembra ogromno ljudi, gneča, tišine ni. Zato hodim na grob ob drugih dnevih, ko me pokliče srce, 1. novembra pa poskušam biti v tišini globoko v svoji duši,« razloži upokojena profesorica novinarstva, ki se za praznik najraje umakne v gozd, med drevesa. Pokopališč med praznikom zaradi gneče ne obiščeta niti pevki Natalija Verboten in Nuša Rojko.
Bolj smiselno se je posvetiti živim kakor mrtvim
»Močno si želim, da mi še dolgo ne bo pomenil tistega, kar občutiš samo takrat, ko izgubiš nekoga, ki je velik del tvojega življenja,« na vprašanje, ali mu 1. november kaj pomeni, odgovarja radijski voditelj Mare Bačnar, ki ima srečo, da so njegovi najbližji vsi še živi in zdravi. »Družina moja in prijatelji, če tole berete: skrbite zase, ostanite še dolgo z mano,« poziva Bačnar, ki je letos, tako kot vselej, na dan mrtvih skupaj z družino obiskal pokopališče v Žireh, njegov stanovski kolega Matjaž Lovše pa meni, da se je bolj smiselno posvetiti živim kakor mrtvim.
Živih se na dan mrtvih spomni tudi voditelj in novinar Gorazd Dominko: dan po 1. novembru se s svečko pokloni vsem, ki jih ni več v njegovem življenju, tudi tistim, ki so sicer še živi. Pisateljica Nana Nataša Zeneli se je tudi letos kot običajno odpravila na pokopališče pozno zvečer. Svečke je prižigala na skupnem grobu pod križem, saj ne ve točno, kje so pokopani njeni predniki.
