Radijski urednik

Stopil je do telefona. Dogovorjen je bil, da pokliče enega najbolj znanih glasbenih urednikov na radiu. Vedel je, da ga mora poklicati zelo zgodaj, saj ga v nasprotnem primeru ne bo mogoče dobiti, razen v bližnjem radijskem lokalu, ki je bogato živel od novinarjev. Gospod urednik pa je v tem lokalu veliko manj rad poslušal službene zadeve kot znan refren: »A bomo še eno rundo?« Nikoli ni znal reči ne.

Telefon ni zvonil v prazno. Mare se potem ni obotavljal. Oblekel se je in Darjo pustil mirno spati v postelji, ki je bila zdaj nenadoma njegova. Fantje iz benda bi mu zamerili, če jim ne bi uredil tega radijskega predvajanja, in vprašanje bi postalo, kako bo s kupčijo naprej. To predvajanje bi moralo delovati kot vaba.

Ko je hodil po ljubljanskih ulicah, že polnih v neznano hitečih ljudi, si je že zdaj predstavljal, kako zoprn in nadut bo radijski genij. Bo pa imel srečo, da taisti možakar še ne bo nabasan. Lokal je bil že navsezgodaj zadimljen, da bi astmatika vrglo na tla, genij pa seveda v njem. Takoj ga je prepoznal.

Ni bil sam. Okoli njega se je gnetla gruča dolgolasih mladcev, ki so radijskega boga tako kot Mare ob isti zgodnji uri iskali v istem bifeju v upanju, da jim bo naklonil kakšno obljubo. Zanjo se je splačalo zgodaj vstati ali se postaviti v zasedo kar po neprespani noči z igranjem kje daleč proč, ko so inštrumenti in ozvočenje še razgreti počivali v kombiju.

Genij je bučno pozdravil Mareta. »Živjo, pedrček, nisem si več mislil, da se boš vrnil v staro gnezdo. Stara ljubezen ne zarjavi, kaj?« »Živjo, starina.« Zdaj je moral reči kaj prisrčnega. »Hrepenel sem po vsemogočnem slovenskega rocka – in evo me.« Vsemogočni se je samovšečno zahihital. »Poznaš fante? Šele včeraj so se zbrali, no, ne jemlji čisto dobesedno, pa so že ustvarili hit, ki ga bodo rolale vse radijske postaje. Verjemi mi, vseh sto in še nekaj, kolikor jih je pri nas v tej zafukani, mali državici.«

Počakati bo treba, da bo prišel do besede. Jasno mu je bilo, kako nastajajo tovrstni hiti, pravzaprav se je pripravljal, da bi prav ob pomoči tega radijskega boga tudi sam izstrelil enega. Edino, kar mu je preostalo, je bil dvignjen prst in namig natakarici: »Rundo in zame kavo, lepotica.« Ta jezik so vsi dobro razumeli.

»Iz tebe še kaj bo,« mu je polaskal poosebljeni radijski eter. »Reci, kaj bi rad. Še prej pa, naj ti predstavim fante … Ti pravim, niso slabi, dobro žagajo in, med nama, tudi denar imajo.« Nujni uvod je bil izrečen. Zdaj je moral priti preskok na stvar. In prišel je. »Sicer pa slišim, da tudi tvoji fantje niso od muh. Oni jih je zadnjič poslušal na vaji in ti povem, bil je navdušen. Ampak, saj veš, kaj so pred časom prepevali Beli Knofi: Dug je put, konji moji …«

»Daleč je do zvezd, ja.« »Seveda je pot mogoče skrajšati … Ampak, o tem se bova pomenila pri meni, v mojem lokalu, ne tukaj, v tem zadimljenem pajzlu, kjer je vse spremenjeno v eno veliko uho. Saj razumeš, a ne?« je radijski genij jel razpredati svoje glasbene misli in, kot je Mare dobro razumel, tudi zahteve. Toliko se je še spomnil, kako gredo ta pota gospodova, in tu je bil zato, da jih ustrezno tlakuje.Kot da bi se želel posmehniti sogovorniku in tudi mladcem, ki so stali okoli, si je začel žvižgati Abbino Money, money, money, must be funny in the rich man's world …

Plačal je in namignil radijskemu uredniku: »Še vedno pri Angelci? Čez pol ure, bi šlo?« Bo šlo. Vmes si je Mare kupil časnik, kar tako, da je nekaj bral. Rad je prisluhnil radijskim poročilom, tu in tam posedel pred TV, ravno prav dolgo, da ni zasovražil vsega skupaj. Še posebno govedarjev politikov, ki so se radi kazali po zaslonih, hehetajoč se na najrazličnejših veselicah, TV pa je morala biti, seveda po direktivi vladajoče stranke, navzoča. Ah, ta demokracija. Kradi in boš slaven, laži in spet boš slaven, ukvarjaj se s politiko in boš kmalu prilezel na vrh hierarhične lestvice naše male, kot bi nekdo rekel, zafukane državice. In ko boš tu, si na konju. Svet bo tvoj, potovanje je končano, pot se začenja.
(Se nadaljuje)