Nina Valič pravzaprav ni mogla biti nič drugega kot igralka. Zveni klišejsko, že res, toda geni deda Aleksandra in očeta Dareta (mimogrede, Vid in Domen sta njena mrzla bratranca) ji dosti drugega niso dopustili. Saj je dekletce zanimalo še marsikaj drugega. Osem let je na primer igrala flavto, in to včasih počne še zdaj. Poskusila se je vpisati na slikarsko šolo, tudi teh genov je namreč kar precej v njeni žlahti, a ni opravila sprejemnih izpitov. Zanimala jo je arheologija, ampak ljubezen do igralstva je bila premočna. Šla je delat sprejemne izpite, in uspelo ji je, je pa to nekaj časa skrivala pred očetom. Prav nič mu ni bilo všeč, da bi bila tudi hči igralka, kruh je pretrd, ji je govoril, a nazadnje se je sprijaznil. Kaj pa je hotel.
Odločna in optimistična
Nina je odločno dekle. Hkrati optimistično, življenje in vse, kar prinaša s seboj, zajema z veliko žlico. »Težko gledam ljudi, ki niso prevzeli odgovornosti za svoje življenje, ki se raje utapljajo v krivdi, obtožujejo preteklost za svoje zablode in stojijo v usmrajeni mlaki, kot da bi se okopali v studencu in vdihnili svež zrak s polnimi pljuči,« je povedala Danici Lovenjak v intervjuju ob iztekajočem se minulem letu. Zanjo je bilo lepo.
Vsa do zdaj kljub vsemu njenemu optimizmu niso bila takšna. Bilo je obdobje, ko se ji je zdelo, da ne dobiva pravih vlog, da ne napreduje, da gre skratka vse narobe – vse torej, pred čimer jo je svaril oče. Vendar Nina ni človek, ki bi se zlahka vdal, in je minilo tudi to. Zagotovo zaradi podpore, ki ji jo daje družina. Mož, ki ima na srečo povsem neumetniški poklic, hčerka Lenča in deset let mlajši sin Tine. Otroka želje po igralstvu, na srečo, pravi Nina, ne kažeta, ampak kdo ve, kaj se bo še izcimilo iz druženja številne rodbine Valič. Vsaki dve leti se dobijo, okrog dvesto jih je, in sicer na Vipavskem, od koder izvirajo. Valičevina pravijo temu druženju prijaznih, a večinoma precej temperamentnih ljudi.
Z Mariem sta
se takoj ujela
Po akademiji je Nina nekaj let preživela na svobodi, zaradi materinstva je bila to včasih tudi precej trnova pot, potem je dobila zaposlitev v ljubljanski Drami. Ena njenih najodmevnejših vlog je zagotovo tista v Nežka se moži, ob koncu leta so jo odigrali že 50. Ampak niti Nežka niti Nini zelo ljube sinhronizacije risank, bila je na primer Elastika v Neverjetnih, ji niso prinesle toliko prepoznavnosti kot televizijska oddaja Moja Slovenija. Nanjo se je spomnil Boris Kobal, ki je bil v oddaji vodja nasprotne ekipe, z Mariem Galuničem sta se ujela že na prvi kavi, potem pa je šlo zares. Na začetku, se spomni Nina, je bilo hudo. Spada med tremaše, pove odkrito, ampak televizijska izkušnja je bila kljub vsemu, kar je že počela, povsem nekaj drugega. Največ težav je imela pri vzpostavljanju stika z občinstvom, z neznanci, med katerimi so mnogi včasih kar pozabili, da je vse le igra. Če ne bi bilo Borisa in Maria, kavalirjev, ki ji tega preprosto nista dovolila, bi zagotovo odnehala. Pa ni. In se ob tem tudi veliko naučila. Predvsem o sebi. Dragocena izkušnja, ki ji bo prišla zelo prav tudi tam, kjer je najraje, v gledališču.
Umetniki smo v resnici zelo delavni ljudje, nismo lenuhi, ki se naučijo besedila in potem guncajo afne na odru, pravi Nina, kadar sliši očitke o lagodnosti igralskega poklica. Tudi zato, ker je treba ohraniti ravnotežje med tistim, kar od tebe zahteva oder, in življenjem, ki ni dosti drugačno od življenja običajnega, povprečnega človeka.
Rada dela z ženskami
Nina, včasih si tudi sama reče kar Valička, rada počne povsem običajne reči: kuha, peče, najraje torte, in uživa z družino na dopustu ob morju. Potovanja v daljne kraje je nikoli niso posebej mikala, tistih, ki gredo kam daleč, da bi se tako uredile stvari doma, pa sploh ne razume. Saj je videla nekaj sveta, kot dijakinja si je z zmago na tekmovanju iz francoščine prislužila obisk Pariza, kot študentka je preštopala Skandinavijo in Grčijo, s hčerko sta se šli dvakrat potepat po Italiji. Vsaka mama bo razumela, kako dragocena izkušnja je bila to.
Nini Valič družina pomeni ogromno. Kot družino pa dojema tudi svoje kolege in kolegice. Rada dela z ženskami, takrat je srečna, pravi, saj ima rada srečevanje in dopolnjevanje različnih ženskih pogledov in izkušenj. Predstavi 5žensk.com, v kateri je sodelovala pred leti, in Mame, ki jo igrajo v SiTi Teatru, sta ji zato res ljubi. Zaradi Moje Slovenije jo zdaj na cesti prepozna več ljudi in včasih je prav luštno, pravi Nina. Pripravljena, da bo po življenju še naprej segala z veliko žlico. Trema gor ali dol.
Oseba meseca je Blaž Švab Med štirimi decembrskimi predlogi (Alya, Slavko Bobovnik, Blaž Švab in Severa Gjurin) ste za osebo meseca izbrali Blaža Švaba. |