Vedno lično urejeno Vlasto Nussdorfer poznamo predvsem v vlogi višje državne tožilke. Zelo blizu njene službe pa je, kot pravi, njen drugi dom, to je namreč sedež Belega obroča Slovenije, katerega predsednica je. Njeno življenje je vseskozi prežeto z mislimi, kako pomagati drugim. Na sedežu organizacije, kjer se dobiva, mi seveda najprej padejo v oči igrače, ki jih je res veliko. Dan pred najinim srečanjem so jih podarjali žrtvam kaznivih dejanj.
Vlasta ima rada obdarovanje tudi v zasebnem življenju
»Lagala bi, če bi rekla, da nisem rada obdarjena, a nikakor z dragimi darili, ker bi me ta spravila v zelo neprijeten položaj. Spraševala bi se, kaj vrniti. Zelo rada, že od otroštva, pa obdarujem ljudi. Temu bi celo dala prednost.« Pokaže mi, kaj vse bo letos podarila. Prisega na lepa, skromna, celo doma narejena darila. »Ta so izvirna in pokažejo tudi na darovalca. Najraje podarjam knjige, angelčke, kakšen darilni bon, predvsem pa je zame lahko veliko darilo čas, ki si ga vzamem za najbližje, saj prav tega včasih tako težko najdem. Zelo razmišljam o tistih, ki jim darilo podarim, velikokrat tudi kaj napišem, lastnoročno, ne le po e-pošti.« Vsak bo letos dobil tudi slivovo marmelado, ki jo je poleti skuhala z možem. Pravijo, da je lahko darilo gumb ali kamela, in vendar je oboje težko darovati. »Obdarovanje je zagotovo razmišljanje o tem, kaj kdo potrebuje, si želi, pričakuje in kaj mu sploh lahko dam. Pomeni izstop iz lastnega sveta in vstop v obdarovančevega.«
Čas obdarovanja ni le december
O potrošništvu meni: »Brez potrošništva bi težko živela družba, ki ne le ustvarja, ampak ustvarjeno tudi prodaja ali zgolj posreduje pri prodaji. Torej je tudi to nujno za njen obstoj. Vsekakor pa ne sme biti brezglavo, neodgovorno in tako, da prinese več slabega kot dobrega. Ljudje okoli praznikov včasih razmišljajo, kot da bi bilo po njih konec sveta. A že naslednji dan se spet odprejo trgovine.« Čas obdarovanja ni le december. »Vse leto izdelujem, nakupujem, pripravljam in zavijam drobne pozornosti za ljudi, ki so v moji bližini in jim želim izkazati pozornost. Če daril ne kupuješ pet pred dvanajsto, potem jih lahko dobiš veliko ceneje, so lepša in mnogo bliže obdarjencem. Zato imam zanje velik predal, v katerega jih zlagam. Mnoga so že zavita in imajo nalepke z imeni.«
Pravi, da je v teh dneh zaposlena še bolj kot med letom. »K sreči imam že od začetka decembra vse zavito in napisanih ogromno čestitk, a prihajajo nove in nove. Prav tako številne prošnje za pomoč. Samo decembra smo in še bomo pomagali več kot 200 družinam in to je velik zalogaj. Težko mi je spremljati hude usode ljudi in njihov brezizhodni položaj, revščino, zato dan za dnem odgovarjam ljudem, iščem rešitve, donacije za tiste v stiski. Razdelili smo okoli 20.000 evrov pomoči, vsak dan pa prihajajo nove vloge, žal bodo morale nekatere počakati na januar 2012.«
Prostega časa skoraj nima
Zaradi obilice dela je izjemno organizirana, vse ima zapisano v koledarju, od dneva do dneva, od ure do ure. »Tega se držim in le tako mi uspe. Prostega časa skoraj ni.« Zagona in optimizma ji ne zmanjka. »Najsrečnejša sem, če najdem rešitev za ljudi v stiski, če komu zares uspe in se reši nasilja, revščine, bolezni ... Rada pišem kolumne, knjige. Všeč mi je pravzaprav vse, kar delam, saj to počnem z velikim veseljem, hudo pa mi je, če tega kdo ne vidi, je zavisten ali celo hudoben.« Negativna energija mnogih jo spravlja v žalost: »Takim se raje ognem.«
Preseneti me z razkritjem, da ima rada tudi žur
Vsak december se dobi s svojimi desetimi prijateljicami. Vsaka prinese tudi hrano; Vlasta je letos pripravila tiramisu. Za najdaljšo noč v letu ne bo zabave, saj bo silvestrovala v najožjem družinskem krogu, doma. »Precej sem utrujena od leta, ki je bilo neizmerno naporno. Zato bom vesela, če bom lahko vsaj 31. decembra in 1. januarja prosta.«
Za novo leto si želi: »Da bi svet zaživel drugače. Da bi slabe novice izpodrinile dobre, da ne bi bili le črnogledi, da ne bi doživeli nove recesije, da bi mladi dobili zaposlitve in starejši uživali v sadovih svojega dela, da bi zrasla kultura sporazumevanja, da bi mnogi postali bolj skromni, da ne bi pričakovali preveč in da bi se zelo bogati zavedali, da bo po smrti tudi zanje dovolj le kakšen kvadratni meter pod zemljo.«
