Raay je tak občutljivček, da joka že ob naslovu filma

Glasbenik. Raay. Ko je začel ustvarjati glasbo, si je zaželel nekega vzdevka, pa ga je našel v kombinaciji imena njemu najljubše igrice Rayman in prve črke abecede. Vzdevek je za vse ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje, tako ali drugače. Aleš Vovk je za tiste, ki so z njim od rojstva, in za tiste, ki so v njegovo srce prišli zato, ker jih je vanj spustil, za njegove najbližje, torej. 
Od nekdaj je rad sila pel. Na Jesenicah rojen, v vasico Zabreznico prinesen, potem, po dobrih dveh letih, na Jesenicah stanujoč fantič, je pri rosnih šestih letih (kot edini sodelujoči predstavnik moškega spola!) zmagal na prireditvi Prvi glas Gorenjske, prepevajoč pesmi takrat slavne Tajči in (še vedno) slovite Helene Blagne. Prepevanje njene skladbice Dama mu je prineslo zmago. Posnetek še vedno hrani. 
Starši so mu vedno stali ob strani in ga tudi spodbujali, tako da se je že kar zgodaj spoprijel z igranjem na blok flavto, v prvem razredu jeseniške OŠ Toneta Čufarja je že hodil k uram klavirja v Glasbeno šolo Jesenice. Vendar je zanj nekako prelomni – eden izmed mnogih! – trenutek uspešno opravljena avdicija za dramski krožek v Gledališču Toneta Čufarja, ko dobi glavno vlogo Kralja v predstavi Kraljevi smetanovi kolački. »Imam skrbno spravljene vse fotografije iz te predstave,« pove. Pozneje se z vsem stasom in glasom in dušo in srcem zapiše temu na daleč znanemu ljubiteljskemu igralskemu ansamblu in še k lutkarski sekciji ga pritegnejo. Gledališče postane njegov drugi dom, kakor radi porečemo. »No, so bila obdobja med petim in osmim razredom, ko je bil to kar moj prvi dom, tako rad sem imel tisto ustvarjanje in gostovanja po vsej Sloveniji, najmanj 400 jih je bilo. Opravičenih ur v šoli se je pa tudi nabralo kakih 300, če ne več, ampak sem bil vseeno vseskozi odličnjak,« pojasni. 
»Rado Mužan, žal že pokojni, je bil moj mentor in režiser večine predstav, Klemen Košir, Irena Koširjeva, Alenka Bole Vrabec, če jih naštejem le nekaj, so bili ljudje, s katerimi sem gledališko sobival in se od njih vsega dobrega učil. Hjoj, se spomnim, kako sem v neki predstavi moral kar precej časa čakati na svoj nastop, nekega duhca sem igral, pa v nekakšni škatli sem bil zaprt, in ker mi je bilo strašansko dolgčas, sem si počasi začel v to svoje odrsko začasno domovanje vse živo prinašati. Nekoč sem si kar precej mandarin prinesel in sem jih počasi lupil in jedel, a ko je prišel moj nastop, sem stopil pred publiko ves okrašen s temi olupki. To je bil hec,« še doda. 
»Kemija me je tudi, vsaj za nekaj časa, čisto malo obsedla in sem doma eksperimentiral, tako čisto zares sem skupaj mešal najrazličnejše sestavine in je odjeknila tudi kar poštena eksplozija, pa sem mami, potem ko je prestrašena ugledala moje kemijsko-eksplozivne dosežke, natvezil, da nam je tovarišica to naročila. Mama je odbrzela v šolo, kemičarka jo je pa samo zabodeno gledala in se ji skorajda jecljajoče opravičevala, da ona česa takega ni nikoli nikomur naročila. No, to je bil tudi hec,« iskrivo hudomušno pojasni osnovnošolsko potegavščino. 
Po končani osnovni šoli želi v Ljubljano in se domisli, da se bo vpisal na glasbeno gimnazijo, kar mu pot v Ljubljano tudi omogoči, saj tovrstne izobraževalne ustanove na Jesenicah ni bilo. In že je v hiši, kjer stanuje njegova teta in kjer mu njena prijateljica, ki prav tako živi na istem naslovu, odda majhno sobico s klavirjem. Ta sobica postane njegov ljubljanski dom.

Maraaya do Tokia

Na glasbeni gimnaziji znova zažene šolsko glasilo Opus, ki mu posveti precej časa. »Žuriranje me ni ne vem kako zanimalo, raje sem ustvarjal. Prireditve Korajža velja sem tudi začel povezovati kot napovedovalec, kar mi je prineslo kar lepo žepnino. Med počitnicami sem z očetom, ki je tudi glasbenik in ima v Radovljici privatno glasbeno šolo Osminka, igral in nastopal. Joj, pa v narodno-zabavnem sestavu sem tudi prepeval, imenoval se je Anja Burnik in prijatelji (o flavtistki Anji Burnik je govor!), in to samo za to, ker sem želel priti na male zaslone, kar mi je tudi uspelo,« še pove. 
»Ko je šel študij v četrtem letniku h koncu, sem svoje delo, posnetke, torej, poslal na založbo Menart. Bili so jim tako všeč, da so investirali vame, in sicer tako, da sem si v tisti mali sobi lahko kar dober studio uredil. Še soseda Robija Povšeta sem naprosil, da me je uvedel v skrivnosti tehnike in programiranja pop produkcije. Vsrkaval sem njegove razlage in se veliko naučil,« opisuje svoje producentske začetke. 
»Vpis na akademijo za glasbo je bil logičen, vsaj zame, kot je bila, spet vsaj zame, nekako naravna ljubezen do sošolke Marjetke, današnje žene, že v prvem letniku. Oktobra sva se vpisala, decembra sva postala par, marca naslednjega leta pa je že bila več pri meni kot kjer koli drugje. V tistem času je že kak konkreten denar pritekel in vsega sem investiral v nabavo družinskih strojev, kot so mirkovalovna pečica, pečica na vroč zrak in podobno. Marjetka je začela kuhati, jaz sem se začel pa rediti, ker sila rad jem. Aja, poleti v prvem letniku nastanejo tudi Turbo Angels; gostovanje na Poljskem je nepopisno doživetje in potrditev mojega skladateljsko-producentskega dela,« pripoveduje s tako vnemo, da mu kar težko slediš. 
»Po treh letih z Marjetko zasnujeva vzporedno skupino Tangels, v kateri sodeluje tudi Kataya. Sodelujeva z mnogimi in jim pomagava pri ustvarjanju njihovih karier: April, Nika Zorjan, delava tudi z zmagovalko talentov Nino Kuduzović, na primer, in potem, pozneje, seveda, ko Marjetka drugič rodi, se rodi tudi najina Maraaya in Japonce, do njih naju pripeljejo ljudje iz založbe Nika (Akin), ki pridejo v Ljubljano, prepriča ravno moje delo, zato začnemo tvorneje sodelovati. Z Maraayo se zgodi, kar se pač zgodi – Evrovizija,« nadaljuje.
»Do italijanske založbe naju spravi Milan Lonchina, mož žirantke TV-šova Lucienne Lonchina. Uspeh je dokaj hiter (uvrstitve Raayevih skladb pod vrhove italijanskih lestvic, op. p.),« še pove. 
»Rad pripravljam prijetna presenečenja, večinoma Marjetki. Tako sem ji za trideseti rojstni dan poklonil posebno, več kot sto strani debelo knjigo, v kateri sem zbral ogromno slikovnega materiala, ki orisuje najini življenji in najino skupno življenjsko pot. Ganjena je bila, jaz pa z njo, saj sem znani občutljivček, ki včasih joka že, ko na televiziji uzre naslov kakega romantičnega filma,« brez sramu prizna. 
Raay, naj ti po licih tvojih tako danes kot v prihodnje samo solze veselja in sreče polzijo. Pa stvarnik naj ti zdravja nakloni, talenta glasbenega ti je že. V izobilju. Vse najboljše in še boljše. Iz srca!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa