Punc nič več ne vozi v hotel

Primorec Tulio Furlanič je pisal zgodovino jugoslovanske zabavne glasbe, njegova Anita spada med legendarne slovenske pesmi. Prejšnji teden je dobil tudi nagrado za življenjsko delo Mestne občine Koper in zlato plaketo kot član skupine Kameleoni. Ko se dobiva v ljubljanski kavarni, potoži, da je bilo včasih več spoštovanja do glasbenikov. »Danes lahko vsak, ki ima kafič in malo močnejše zvočnike zunaj, naredi diskoteko oziroma zabavo. Kar ni pravilno.« Sicer pa Tulio bolj redko zahaja v Ljubljano, saj je najraje doma v Kopru, kjer slika, vrtnari, hodi in kuha. »Niti vinjete nimam v avtu, tako da se gibljem samo na relaciji Škofije–Koper, mogoče do Pirana, to je vse,« se nasmeji.

Pravijo, da penzionisti nimajo nikoli časa. Velja to tudi za vas?

Skorajda. Trenutno tudi zaradi tega, ker pripravljam koncert za 50-letnico, ki se bo zgodil 19. septembra. Zdaj sem bil sprejet še na Melodije morja in sonca. Celo tekst se moram naučiti na pamet. Upam, da mi bo uspelo! (Smeh.) Za mene je nekako značilno, da berem tekst na daljavo. Moj repertoar je sestavljen iz štirih jezikov, tako da si je težko zapomnit 50 tekstov za cel večer. Pa jih preberem, tako je bolj gotovo in se bolj koncentriram na interpretacijo.

Torej imate pri vsakem nastopu švinglice?

Ja. Ko recimo z Marinom Legovičem nastopava kot duo Rock the Pop, imava poleg bobnov in činel še pult, kjer je lepo napisano na veliko, centimetrske črke, da jih vidim na meter in pol razdalje. Ne v digitalni obliki, ker ji ne zaupam. Sicer je to orientacijsko branje, ne da ne znam nič na pamet. Ne maram pa, če se zmotim v besedilu, ker potem je pesem pokvarjena.

Besedilo vaše legendarne pesmi Anita ni nikoli pa verjetno znate na pamet?

Anita ima že skoraj 20 let. To seveda znam na pamet, sem si jo zapomnil. Pa še nekaj komadov je nekje v sivih celicah. Drugače pa, kot rečeno, se niti ne trudim, da bi se jih naučil.

Croatia records Zagreb vas je uvrstila med legende jugoslovanske pop in rock glasbe in ob tem izdala dve zgoščenki. Kako gledate na stare čase?

Primerjave skorajda ni. Mi smo bili pionirji. Leta 1965 smo začeli in takrat je bilo zelo malo klubov, kjer se je mladina zbirala. V Kopru smo začeli nastopati, naučenih smo imeli komaj 13 pesmi, tujih seveda, saj še ni bilo avtorskih, in smo pri odprtju mladinskega kluba v Kopru z imenom Ray Charles že bili Camilians, potem pa so rekli, da to ne bo šlo in da moramo dati slovensko ime. Prevedli smo ga v slovenščino in postali Kameleoni. Časi so bili taki, da je imela mladina samo ob sobotah izhod, ker je bila policijska ura in so morali biti ob desetih vsi dijaki doma. Učitelji jih niso smeli videti v javnosti, saj so bili opomini, ukori, celo izločitve iz šole zaradi tega. Mladina je tako ob sobotah hodila na plese zaradi druženja, spoznavanja. Nekateri so še danes poročeni. Sicer jih je zelo malo, saj so že 50 let skupaj, vendar so. Še obstajajo taki parčki. (Smeh.)

Kaj pa vi in ljubezen? Enkrat ste bili poročeni.

Ljubezen je lepa stvar, vendar je minljiva. Potem pa se spremeni v globlje prijateljstvo, zaupanje in tako naprej. To je moja izkušnja in definicija ljubezni. Imam prijateljico, sopotnico, vendar ločeno od javnosti. Tega ne obešam na veliki zvon, to je zasebno življenje. Ko sem se vrnil iz Nemčije, so mi bivše sošolke razkrile, da so bile zaljubljene vame. Rekel sem: »Kaj si čakala toliko časa, bi morala takrat povedati!« (Smeh.)

Nikoli ni prepozno za ljubezen, ali pač?

Res ni nikoli prepozno, vendar je skakanje čez plot že minilo. (Smeh.) Ni tistega, kot je bilo recimo včasih. Ko smo imeli Kameleoni nastope po celi Jugoslaviji, smo punce s kombiji vozili v hotel in podobno. Značilno za mlade glasbenike in tudi za mlade punce, ki so iskale bližino popularnih glasbenikov.

Maja ste dopolnili 66 let. Čeprav ste v penziji, še vedno nastopate.

Ja, dve šestici, zdaj čakam 69. To pa lahko obračam, kot hočem, in bom vedno 69. (Smeh.) Glasba je vedno bila primarna, vendar je premalo nastopov, da bi od tega živel. Ker sem že v penziji, ne smem preveč zaslužiti. Sicer je bil Frank Sinatra z 80 leti še vedno na odru, kdaj je pozabil besedilo, vendar je nastopal. Glasbenik se ne more upokojiti, ker tega ni. Poješ, dokler lahko, dokler ti glasilke služijo, dokler si fizično prisoten na odru. Za glasbenika ne moremo reči, da se je upokojil. Ko te pobere Matilda, takrat te ni več. Takrat si v pokoju, prej pa ne.

Kako se spominjate začetkov Kameleonov? Stari ste bili 16 let.

V Trst smo nosili prodajat telečje meso in domače oljčno olje, da smo lahko kupovali dele za elektroniko in smo naredili prve ojačevalce. Tudi švercali smo, če je bilo treba. Vlado Polič in Jadran Ogrin sta sama naredila ojačevalec, s katerim smo imeli septembra 1965 prvi nastop.

V vaših časih se je veliko plesalo. Pogrešate plesno glasbo? Greste kdaj s partnerico na ples?

Ne, ker ni kam iti. Plesišč več ni, terasnih skupin tudi ne. Tisti, ki hodijo v plesne šole, gredo v Italijo. Vozijo se 50 kilometrov na plesišča, ki so tako imenovane balere, ker imajo svoj orkester in igrajo vse zvrsti, na katere lahko plešeš. Tega pri nas absolutno ni več in tudi vse skupine, ki so se s tem ukvarjale, so razpadle. Morali so poiskati druge zaposlitve, prej pa so dobro živeli od glasbe. Sicer jaz kot glasbenik nerad plešem. Zelo malo je glasbenikov, ki radi plešejo. Zelo malo jih poznam. Tri mesece sem hodil v plesno šolo, vendar če nimaš prilike redno plesati, pozabiš korake in se ti ne da več.

Torej partnerico raje povabite kam drugam?

Na sprehod ali na večerjo, izlet. Skoraj vedno je povezano s kulinariko. Da se počutiš lepo, da je lep dan, greš na dober obed in skleneš dan z zadovoljstvom. Fantje iz skupine Kameleon so imeli prvi nastop davnega septembra 1965. V ženski družbi se še vedno dobro počuti. Redko zapusti domači Koper, tako da vinjete na avtu, pravi, niti ne potrebuje.