Prvič v savni prav na Finskem

Simpatična glasbenica Nuška Drašček je glasbeno pot začela že zelo mlada. Med drugim je bila članica Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, ki združuje študentke in študente vseh fakultet Univerze v Ljubljani. Leta 2003 so se udeležili mednarodnega tekmovanja v finskem mestu Tampere. »V spominu mi je zelo ostala že pot do tja, ki je trajala kar 56 ur. Potovali smo namreč z avtobusom in vsak postanek je pomenil pravo olajšanje. Ko smo se, denimo, ustavili v Estoniji, kjer smo čakali na trajekt do Finske, se mi je vse zdelo zelo pravljično. Pokrajina je bila res prekrasna pa vse tiste lepe hišice... No, morda pa sem bila po dveh neprespanih nočeh tako utrujena, da se mi je vse skupaj zdelo še malce bolj pravljično, kot je v resnici,« se zasmeji simpatična Ljubljančanka.

Pevka meni, da na Finskem res živijo pregovorno zadržani severnjaki

»Ko smo neki večer po uspešnem nastopu obiskali diskoteko, je bilo kar malce čudno. Edini smo bili na plesišču, na trenutke sem dobila občutek, da se nas kar malo bojijo. Sicer so zelo prijazni in gostoljubni, a dejstvo je, da če hočeš navezati stik z domačini, za to potrebuješ veliko več časa in energije, kot, denimo, z Brazilci ali Argentinci. Še danes mi ni jasno, na kakšen način se tam sproščajo.« Alkohola je tam veliko, a, kot pravi Nuška, je tudi zelo drag. »Ker smo imeli čez dan številne obveznosti, nismo prav veliko žurali, tudi sicer pa nisem velika ljubiteljica močnih pijač. Seveda sem poizkusila njihovo vodko, a ker nisem poseben ekspert glede tega, nisem čutila razlike v naši ali finski vodki. Pila sem tudi finsko pivo, a težko rečem, da se lahko kosajo z našimi. Poleg slovenskega me je res navdušilo le še belgijsko pivo.«

Tudi finska kulinarika, ki je mešanica elementov skandinavske (Danska, Norveška, Švedska), evropske in ruske kuhinje, nanjo ni naredila posebnega vtisa. »Vse se mi je zdelo nekako brez okusa. Čeprav moram povedati, da za res dobre restavracije, kjer bi lahko preizkušala veliko njihovih jedi, ni bilo časa. Prav zaradi takšnih stvari bi se zagotovo rada še kdaj vrnila na Finsko, samo kot turistka, brez obveznosti.« Čeprav so nastopali v mestu Tampere, so si vzeli čas tudi za ogled finske prestolnice. Helsinki so Nuški zelo všeč. »Drugačni so od drugih evropskih prestolnic. London, recimo, je zelo natrpan, Helsinki pa so mesto, ki je sicer veliko, a zaradi same postavitve, arhitekture in okolice se lažje diha.« Finska je znana tudi po številnih naravnih znamenitostih. Zanimiva je že zaradi geografske lege: »Mi smo bili tam, ko je bil polarni dan. Moram reči, da je bilo to za naše organizme kar naporno. Težko smo se navadili, da tudi sredi noči sije sonce.«

Sicer pa je Finska dežela otokov, širnih gozdov, losov in lososov ter – tisočerih jezer

Ob mnogo jezerih so postavljene lesene hišice, v katerih so svetovno znane finske savne. »S savno sem se srečala sploh prvič v življenju, in da jo obiščem tam, kjer je pravzaprav doma, verjetno ni bila najboljša ideja,« se zasmeji glasbenica. Temperatura čez 100 stopinj Celzija je bila zanjo preveč, pa četudi je bilo zraven ledeno jezero, v katero se Finci radi vržejo po obisku savne. »Smo se pa zelo nasmejali, ko je kolega iz našega zbora tekmoval s Fincem, ki se je po naključju znašel v savni z nami. Tekmovala sta, kdo bo dlje zdržal v njej. Polivala sta kamne, sedela pa na povsem zgornji polički, kjer je temperatura še malce višja.« In kdo je zmagal? »Nihče, oba sta hkrati prišla ven in takoj skočila v vodo.«

Za konec nam je pevka povedala še, da ima polne roke dela: kot študentka akademije za glasbo je v napornem, izpitnem obdobju, poleg tega nastopa kar v dveh operah, mariborski in ljubljanski. V številnih mestih po Sloveniji gostuje tudi s koncertom Sprehod po West Endu, kjer prepeva znane skladbe iz muzikalov in ki ga je pripravila v sodelovanju s celjskim dirigentom, pianistom in velikim poznavalcem te glasbeno-gledališke oblike Simonom Dvoršakom.