Azra Selimanović pleše od devetega leta, že 22. leto ples tudi poučuje, zadnja leta v svoji plesni šoli Libero. Oče ju je z mamo zapustil, ko je bila stara 15 let, in življenje nato ni bilo lahko, zato se je že v srednješolskih letih naučila zaslužiti za svoj kruh. Vstajala je ob 5. uri in pred poukom hodila delat na Snago, bila je hostesa, plesala pri Jonasu, v šovih v igralnicah in še marsikje, seveda pa je ples tudi trenirala in poučevala. »V šoli mi je bilo dolgčas in škoda mi je bilo časa zanjo. Ker mi ni povzročala težav, sem delala na vseh mogočih koncih,« se spominja. »Mami je imela tako malo časa zame, ker je opravljala dvojno delo, ni me omejevala, lahko sem bila res svobodna, to je bil moj privilegij,« je iskreno hvaležna.
Ples je rdeča nit njenega življenja, ki je imelo vzpone in padce. Je bil torej tudi nekakšna terapija, ventil? »Je, seveda. Zdi se mi, da znamo plesalci, sploh ko smo mladi, svoja čustva veliko bolje izražati z gibom in plesom, pa naj bo to jeza, ljubezen, toplina … Zame je bil velika terapija in varno zaledje v življenju. Ples te navadi čutenja sebe, svojega telesa, samonadzora. Je tudi svet, v katerem se najdeš s podobno mislečimi,« pojasni.
»Sebe moraš imeti rad!«
Azro poznam kot barvito, na zunaj močno, a sila subtilno in nežno žensko, ki ji ljubezen in življenje veliko pomenita. Kako pa se vidi sama? »Imam ogromno energije, obožujem sonce, morje, ljudi. Sem ustvarjalka, sanjačka in vizionarka, mislim, da je vse, kar imaš v glavi, mogoče tudi uresničiti, če imaš okoli sebe ljudi, ki verjamejo v sanje. Tudi če me življenje občasno ustavi, ne obupam. Vstanem in začnem znova. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom, da zrastemo. Vem, da življenje ni pravljica, je pa lepa knjiga, pri čemer se lahko iz vsakega poglavja nekaj naučiš. Veselim se vsakega dneva, pa čeprav ni vedno, kot bi si želela. Danes lahko rečem: 'Sebe moraš imeti rad!'« odpre srce. »Imam srečo, ker imam res lepo poslanstvo – delo z ljudmi in poučevanje. A je tudi naporno. Ljudem pa sporočam: 'Čeprav včasih delujem sebična in egoistična, sem le človek s svojimi obrambnimi mehanizmi, napakami in pomanjkljivostmi.' Trudim se jih vsak dan popravljati in odpravljati, prav tako z odprtimi rokami sprejmem vsakega učitelja, ki mi pomaga rasti,« je iskrena.
Za njo je leto velikih sprememb. »Kar šest let,« me popravi smeje se. In kaj vse se ji je zgodilo? »Življenje me je ustavilo, lani res povsem,« prizna. »Spoznala sem, da se imam premalo rada, bila sem prestroga do sebe, mislila sem na druge, sebe pa pozabila. Sprejeti sem morala sila boleče odločitve, tudi s partnerjem sva se razšla. Do te prelomnice sem bila res dobra v kazanju s prstom na tistega na drugi strani. Zdaj vem, da sva vsak zase zelo v redu, skupaj pa drug iz drugega nisva znala potegniti najboljšega,« ne ovinkari. Svoje je k izkupičku leta dodala še lekcija, ki jo je dobila v kolektivu. »Prvič lahko priznam – ob teh velikih življenjskih prelomnicah sem poiskala strokovno pomoč, ogromno mi je pomagala Melita Kuhar,« zaupa. »Bila sem v fazi, ko sem se nenehno spraševala, kaj delam narobe, kaj je narobe z mano,« opiše težko obdobje. »Prvič sem si vzela pol leta res zase, vsega, kar mi ni bilo res nujno narediti, nisem delala, prvič v življenju sem bila kak dan tudi do 11. ure v pižami,« pove. »Ugotovila sem, da imam težave z odnosi, da ne razumem, da lahko ljudje delujejo drugače kot jaz. »Svet sem videla zelo rožnato, naivno, nisem znala postavljati meja, vsega tega se zdaj učim. Vem, česa nočem, in od tega ne odstopam,« je jasna. »Življenjske lekcije so me naučile, da so ljudje okoli mene moje ogledalo,« doda.
Pravega bo prepoznala
In kako se ji je spremenil pogled na moške, kakšnega si želi? »Sem močna, premočna ženska. Ker je moj oči odšel in zaradi vsega, kar se mi je v življenju zgodilo, te moje jeze do moških … (premolk), sem nagnjena k temu, da jih kastriram. Priznam, zaradi tega imam slabo vest. Verjamem, da je težko biti ob nekom, s komer moraš nenehno tekmovati, ker želiš biti moški. Ampak … jaz znam zamenjati gume, pleskam sama in tudi omaro sestavim sama,« pove z nasmehom.
»Kakšnega moškega si želim danes? Seveda mi mora biti privlačen in všečen, da ga bom sploh opazila, sicer pa si želim moškega, ki je tako trden, da se zaveda svoje vrednosti in jaz tega ne morem omajati. Moškega, ki me bo objel in mi bo to dovolj. Takšnega, ki bo natanko vedel, kdaj me objeti, kdaj pa utišati. Moškega, ki mi bo dovolil, da sem jaz, me ne bo želel spremeniti in mi bo učitelj, ki ga bom tako spoštovala in občudovala, da ga tudi jaz ne bom želela spremeniti, ampak se bom želela učiti od njega. Zelo mi je pomembno, da mi da svobodo. Da si dovoliva biti ustvarjalna vsak zase, imeti svoj svet, ki naju izpolnjuje, in sva zaradi njega jaz jaz in on on. Da se nama ni treba odpovedati sebi v skupnosti naju. Ta svoboda, da mi nekdo toliko zaupa, mi res veliko pomeni. In pomembno mi je, da sva tudi prijatelja. Naslednje razmerje želim začeti iz tega, da se mi je z nekom odlično pogovarjati, da sem mu zanimiva in on meni, da lahko sediva tri ure, pa si imava kaj povedati. Zavedam se, da je to precej misija nemogoče, a ko bo prišel pravi, ga bom prepoznala,« zaključi z nasmeškom.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
