Grega Žemlja, mimogrede, kličejo ga tudi Žemlak, piše slovensko teniško zgodovino. Pravzaprav kar športno, navsezadnje tenis spada med tiste prestižne panoge, v katerih se vrti veliko denarja, največjim junakom pa so odprta tudi vrata kraljevih dvorov.
Premika meje
Grega, ki je po nedavni zmagi na turnirju challenger v Portorožu, to je bila njegova šesta tovrstna lovorika, 44. na lestvici najboljših teniških igralcev na svetu, ima sicer raje trde treninge kot prestižne sprejeme. No, vsaj zdaj jih ima, še pred desetletjem pa je med treningom pogosto pogledoval na uro, kdaj že bo minilo tisto trpljenje. Takrat ga je pogosto minila tudi želja po igranju tenisa. Dokler seveda niso prišli uspehi, tisti veliki.
Profesionalni igralec tenisa je postal pri osemnajstih. Njegov največji uspeh doslej je finale turnirja ATP serije 250 na Dunaju, kot prvi Slovenec se je lani uvrstil v tretji krog turnirjev za grand slam na odprtem prvenstvu ZDA, kot prvi Slovenec je letos zaigral tudi v tretjem krogu na sveti travi, na kateri je drselo bolj kot po navadi, v Wimbledonu. In ja, postal je prvi Slovenec na turneji ATP, ki je z denarnimi nagradami zaslužil več kot milijon dolarjev.
Še rad stopi na smuči
Teniškega loparja se je oprijel pri šestih, sedmih letih. Starši so za fantiča in sestro Tjašo tako rekoč na domačem dvorišču zgradili pravo pravcato športno dvorano, seveda s teniškim igriščem. Pa nista želela pritiskati na svoja mladiča, le možnost, oba zaljubljena v tenis, sta jima dala. Grega je nekaj let kolebal med alpskim smučanjem in tenisom, nazadnje je prevladal slednji. Na srečo in nekoliko tudi zato, ker ima rad sonce in morje, niti zgodnje vstajanje mu ni pri srcu. Vse tisto torej, česar pri alpskem smučanju ni. A na smuči, tako za užitek, izven teniške sezone še vedno rad stopi.
Grega, rojen 29. septembra 1986, je nekoč sanjal, da bi prišel med najboljših 100. Z vsakim novim udarcem se ambicije seveda povečujejo. Da je na dobri poti proti trideseterici, je prepričan njegov sedanji trener Žiga Janškovec, ki pri treningih Gregi prav nič ne popušča, čeprav je v zvezi z njegovo sestro Tjašo. O prihodnosti ne želi razmišljati preveč. Korak za korakom je njegov moto. Še posebno odkar je še nedavno preboleval precej pozno odkrito mononukleozo, tako imenovano bolezen poljuba, ki je pred leti delala težave tudi Rogerju Federerju in Andyju Roddicku. Grega je imel na srečo dokaj lahko obliko te bolezni, če pa bi zanjo vedel prej, bi se odrekel nekaj turnirjem in počival. Tako pa je šel na igrišče, trpel in izgubljal. Kazalo je, da bo nazadoval, a se je, trmast in vztrajen, nazadnje povzpel med najboljše.
Federer kot vzornik
Žemlje se zdaj upravičeno bojijo tudi najboljši. Spoštovali pa so ga vedno, pravi Grega. Tenis je pač, vsaj večinoma, šport džentelmenov. K skupnemu treningu sta ga že povabila tako Rafael Nadal kot Novak Đoković. Rafa je prijazen in skromen, Novak hlepi po pozornosti. Zato mu je, iskreno, ljubši prvi. Nekoč sta bila njegova vzornika Pete Sampras in Boris Becker, zdaj je to seveda Federer. Ker ni le garač, ampak umetnik. »Če sem iskren, bi rad igral kot on. Ima neverjeten repertoar udarcev, udarja od povsod, zbrano in natančno.«
Grega Žemlja, profesionalec z milijonom dolarjev na računu, nikoli ne zavrne povabila v državno reprezentanco. Tudi o selitvi drugam, nekam, kjer se ne plačuje tako visokih davkov kot pri nas, je za zdaj nehal razmišljati. Na vprašanja novinarjev, četudi se ta neizvirno ponavljajo, odgovarja zbrano in potrpežljivo. Džentelmensko pač, tako ali tako pa mora vsak teniški igralec, ki pride med najboljših 200 na svetu, opraviti posebno univerzo ATP. Tri dni učenja o obnašanju v javnosti, z novinarji, pa o pomenu dobrodelnosti. No, enim gre pri tem bolje kot drugim. Grega je med tistimi prvimi, torej pridnimi. Pa tu in tam vendarle razbije kakšen lopar. Ne pogosto, ampak ko se ujezi, se ujezi zares. A ga hitro mine. Nekateri mislijo, da je zadržan in brez čustev, ampak to je zgolj njegov način. Tak pač je, odločno na poti med najboljše, morda do novega milijona. Ki bi bil pomemben predvsem zato, da bi lahko imel ob sebi ljudi, ki jih potrebuje, od trenerja do fizioterapevta. Vrhunski tenis je naporen, tudi mononukleoza se lahko ponovi, ampak vse skupaj je vredno.
Nothing Else Matters, pesem Metallice, mu je najljubša, z njo se koncentrira na dvoboje. Precej zgovorno, kajti v njegovem življenju za zdaj res ni prav nič pomembnejšega od tenisa. In prodaja teniških loparjev se v Sloveniji menda povečuje.