Za človeka, ki mu do sedmih križev manjka le še en olimpijski ciklus, je videti Ivan Sivec v odlični formi. Zase pravi, da je pripovedovalec, zgodbar, kronist, v resnici je veliko več. Podelili so mu že naslov kralja glasbene zgodovine in besedilopisja, napisal je 2500 besedil za glasbo, tako za narodno-zabavne ansamble kot za popevkarje. Ustvaril je tudi 128 romanov, od zgodovinskih do mladinskih, več sto pravljic in humoresk, po njegovih delih so uprizorili malo morje radijskih iger in dram.
Gospod Sivec, slavist in etnolog, je priča in porok dolgoživosti slovenske ljudske umetnosti in narodne pesmi. Še preden zjutraj sede za mizo v zgledno urejeni delovni sobi družinske hiše v Mengšu, pogosto skoči na najbližji hrib, da požene možgane. V njem je namreč tudi za zvrhano mero hribolazca in avanturista.
Nenehno ustvarjate, razdajate, ni v vas nič potrošnika?
Star sem 66 let in ne potrebujem reklam, da bi me pitale s tem, kaj bi še moral kupiti. Z ženo kar strmiva, ko v trgovini vidiva, kaj vse ljudje tiščijo v nakupovalne vozičke. Potrebujem le mir, da možgančki kaj delajo sami od sebe. Brez miru ni ustvarjanja. Trikrat, štirikrat na teden grem na Sveti Primož nad Kamnikom, gor grede le hodim, ko se vračam, se pojavljajo ideje, po navadi celo na istih mestih. Telo je aktivirano z možgani vred.
Zadnja leta vas je najbolj potegnilo v pisanje zgodovinskih romanov. Kaj je v njih tako privlačnega?
Včasih imam občutek, da sem nekatere stvari iz zgodovine, ki jih vnašam v svoje romane, nekoč na neki način že doživel.
Se vam pojavljajo kot neki praspomin?
Mislim, da tega ni mogoče povsem razumeti, zagotovo pa nosimo zgodbe prednikov v sebi, v svojih starih možganih. Enkrat se mi je ponoči sanjalo o zgodbi, ki mi jo je na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana predstavila kustosinja za antiko Bernarda Županek. Potem sem od nje dobil pisne materiale in v eni od razlag rimskih nagrobnikov sem našel natančno tak življenjepis, kot sem ga sanjal. To sem razumel kot nekakšen klic, zaradi katerega sem se še trdneje odločil, da napišem trilogijo o Rimljanih na naših tleh. Tudi takrat, ko zaslišim citre, me prestavi naravnost v 19. stoletje, pojavi se mi podrobna slika domačije, ohceti, vidim tiste klobuke …, prav en živ spomin.
Kdaj ste začeli pisati?
V šoli sem imel slovenščino vedno pet, tudi spise sem dobro pisal. V drugem razredu osnovne šole so mi v Pionirskem listu objavili domišljijsko reportažo o grajskih razvalinah v Križu pri Komendi, to je bila velika spodbuda in sem bil takoj glavni na vasi.
Doma smo veliko brali. Očeta Andreja, modrega in k šalam nagnjenega kmeta, je mama, vesela ženska, ki je rada plesala in pela, pogosto oštevala zaradi njegove ljubezni do knjig. Pripravljalo se je na primer na dež in moral bi hitro pospraviti mrvo, pa je kar bral, mami, ki ga je priganjala, pa je rekel - samo da vidim, ali sta se na koncu poročila.
Kot dijak sem veliko pisal za Gorenjski glas o ljudskih običajih, hodil sem tudi od hiše do hiše ter popisoval in zbiral informacije za tedaj vodilnega etnologa dr. Nika Kureta.
Intervju je objavljen v avgustovski prilogi Plus 50, ki jo danes, tako kot vsak prvi ponedeljek v mesecu, najdete ob Slovenskih novicah. Naročite Plus 50 tudi kot samostojno edicijo: eno leto, 12 številk za samo 6 evrov. Informacije: 080 11 99 ali prek e-pošte na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. |
Kaj vam je dal študij slavistike?
Zelo sem užival v njem. Študiral sem ob delu na RTV Slovenija, v službi sem bil popoldne ali ponoči, dopoldne pa sem obiskoval predavanja in bilo mi je, kot bi hodil v cerkev k najlepši pridigi. Predavanja Matjaža Kmecla, Borisa Paternuja, Jožeta Toporišiča, njega so vsi »sovražili«, jaz pa ga spoštujem iz dna duše, ker je preštudiral slovenski jezik do fonema, tako kot nihče drug do njegovega časa. Diplomiral sem v roku in mislim, da sem od študija veliko odnesel.
Imate posluh za jezik?
Mislim, da ga imam, zame je leposlovje še vedno lepo slovje, torej nekaj lepega. Jezik je najlepši instrument in ga je treba uporabljati s spoštovanjem. Mislim, da smo Slovenci glede tega še vedno precej tradicionalni.
Je bil oče vesel, ko je videl, kam vas je zaneslo?
Zelo. Pogosto je imel navado reči: »Ivan, zdaj bova pa spet nekaj napisala.« Potem je pripovedoval, jaz pa sem pisal.
Kar malo težko si je predstavljati, kako ste doslej napisali in izdali že 128 knjig.
Sem pripovedovalec, zgodbar, kronist. Na dan delam deset do dvanajst ur, v bistvu živim s tem. Vstajam ob petih zjutraj, spat grem ob enajstih. Z zdravjem nimam težav, v svojem delu pa zelo uživam.
Kako temeljito se lotite teme, o kateri napišete roman?
Petkrat več časa porabim za pripravo kot za pisanje, vselej se pred pisanjem skrbno pripravim. Za eno od svojih zadnjih knjig sem zbral več kot sto različnih virov.
Kakšni so bili vaši pesniški začetki?
Živel sem na vasi, ko so bila še v navadi skupinska dela, med katerimi so ljudje veliko peli, igrali so ljudski godci in vse to se mi je močno vtisnilo v spomin. Ko sem sam začel pisati pesmi, sem bil povsem trapast na Brigitte Bardot. Iz Most sem kolesaril v mengeški kino, po petkrat, šestkrat sem gledal isti film z BB. Celo pisal sem ji, a mi ni odpisala. Potem sem se zagledal v sošolko, bila je iz Komende, povsem podobna Brižitki. Napisal sem ji pesem: »Komendska BeBe, ali kaj misliš name?« In sem dobil prvi honorar – poljub. Potem sem napisal prva zaresna besedila, bolj v ljudskem duhu, za ljudskega godca Franca Flereta.
Ljudsko izročilo vas je tako prevzelo, da ste etnologiji posvetili tudi magistrski študij.
Premalo se zavedamo, da je lahko narodna, ljudska pesem stara petsto, tudi tisoč let. Lahko je še iz Karantanije. Prenašala se je od ust do ust, od vasi do vasi, iz roda v rod, ohranile so se le najboljše, zato ni slabe narodne pesmi. Z lepim napevom je v nekaj besedah povedano vse: Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad, da bi zdrav, vesel, lepe pesmi pel. Lepše ne more biti.
Kot eden od najbolj branih slovenskih pisateljev se tudi zavzemate za primerno spoštovanje naših avtorjev.
Drži, da je svet postal majhen, in vidim, da se veliko več piše o tem, kaj se dogaja v Parizu in Londonu kot na naših tleh. Sam sem na primer napisal dva obsežna romana o soški fronti, vendar o tem ni bilo v medijih objavljene niti ene same vrstice. Na moje literarne večere pride tudi po petsto ljudi, novinarja ni skoraj nikoli nobenega. Saj ni nič hudega, vendar to le ni realno. Ljudje niso neumni in sami poiščejo tisto, kar jim je všeč, mislim pa, da bomo Slovenci res počasi odhajali, če bomo podpirali le tuje stvari in dosežke.
Hočete reči, da slovenski umetniki niso nič slabši?
Slavko Avsenik je odličen primer, da avtorji na slovenskih tleh niso prav nič slabši. Slavospevi ob njegovi smrti so do neke mere razkrili slabo vest nekaterih medijev. Tudi v predlogih za Prešernovo nagrado, ki je nikoli ni prejel, so razni doktorji znanosti poudarjali kot najpomembnejše njegovo domoljubje, kot da ne bi bila bistvena njegova ustvarjalnost. Brata Avsenik sta ustvarila tisoč izvirnih pesmi, ki jih posluša ves svet! Očitno sploh niso razumeli, za kaj v resnici gre. Premaknila sta svet, spremenila njegovo glasbeno podobo. Nastala je nova zvrst glasbe, nov odtenek množične duhovne kulture, to je bistveno.
Povejte, prosim, še kaj o svojem spominu na Slavka?
Veliko sva se družila, večkrat me je povabil k sebi. Bil je zelo skromen, fejst, fejst fant. In genialno nadarjen ljudski godec. Sam se je naučil igrati klavir, vse noči je zabaval ljudi v Planici in ostal bi na tej ravni, če ni bi bil tako presneto nadarjen, predvsem pa, če ga ne bi v sredini prejšnjega stoletja spravili na radio. Enkrat takrat mi je Slavc rekel: »Veš, kako je bilo fajn, sem špilal na Koroškem, predvajali pa so me po radiu.«
Vsem drugim ljudskim godcem je odprl vrata in jim dal samozavest ter pogum.
Na vrhu gore Jungfrau. Foto: arhiv Ivana Sivca
Vas je njegova smrt prizadela?
Slavc je imel konec koncev pravico umreti, čeprav zares ni umrl. Še tisti dan so zagotovo na petdesetih veselicah igrali njegovo glasbo. Zato ne čutim, da bi trpel zaradi njegove smrti.
Brat Vilko pa je drugačen?
On je zelo inteligenten človek. Slavc bi moral ostati doma, na kmetiji, vendar mu kmečka opravila, čeprav jih je znal dobro opravljati, niso preveč dišala. Vilc pa je bil vedno pravi gospod.
Kako ste sodelovali z njima?
Lepo smo se ujeli, vsi Gorenjci, v trdi muziki, nekateri so očitali, da je celo pretrda, vojaška, koračna polka. Saj je res, vendar hkrati pomeni tudi, da je urejena. Ljudska glasba je zelo sproščena, narodno-zabavna pa urejena in -- takrat je padla v prazen prostor.
Vam je Vilko kaj popravljal besedila?
On ima blazno dober občutek za glasbo, za to, kaj je dobro in kaj ne, od njega sem se ogromno naučil. Napisal sem recimo štiri kitice in vedel sem, da mi v tretji ni preveč dobro uspelo – saj Vilc ne bo porajtal, sem si rekel – seveda se je zapičil prav v to. »Tole bi se pa dalo malo bolje narediti, dajva, poskusiva še enkrat,« je rekel.
Vilko me je naučil še nečesa: »Nikoli ne razmišljaj o denarju in dobičku,« mi je rekel, »piši iskreno. Če boš pisal iskreno in bo všeč tebi, bo všeč tudi ljudem.« Res, bolj ko hočeš narediti umetno in se zapletati, slabše je.
Ali znamo Slovenci dovolj izkoristiti Avsenikovo dediščino?
Mislim, da smo pri tem zelo površni, nujno bi morali, tako kot so Avstrijci pri svojem Straussu, narediti orkestralne priredbe Avsenikovih skladb. Pojavil se je sicer že predlog, da bi na štefanovo pripravili tak koncert, ki bi ga lahko izvažali po vsej Evropi. Imamo vsaj tri ljudi, ki bi znali narediti aranžmaje, eden je Slavko mlajši. To je tudi tržna niša, v Begunje, k Jožovcu, prihaja 70 odstotkov tujcev, pravijo, da ni Nemca, ki bi prišel v Slovenijo in se ne bi vsaj za malo ustavil v Begunjah.
Kateri so vaši priljubljeni slovenski pisatelji?
Tisti, ki kaj dobrega povedo. Zelo dobro se na primer razumeva z Bogdanom Novakom. Od starih pa je dober Fran Saleški Finžgar. Saj je staromoden, vendar je Pod svobodnim soncem še vedno primer solidnega romana, za katerega nikoli ni dobil nobenega priznanja, že v njegovem času so ga raztrgali, eni in drugi. Tudi Jalnovi Bobri niso slabi, zelo tradicionalni so, ampak za svoj žanr povsem spodobni. Sicer verjamem, da vsak avtor bogati kulturni prostor, motijo me le zaprti kulturniški krogi.
Je biografske romane o zanimivih zgodovinskih osebah iz Slovenije zaradi pomanjkanja podatkov težko pisati?
V resnici je virov po inštitutih, muzejih in etnografskih oddelkih veliko, bolj je težava, da jih ljudje ne znajo zbrati. V novinarski karieri sem se pogovarjal s približno sedem tisoč ljudmi in to mi je dalo določeno širino in krovni pogled. Kako na primer občutiš pokrajino, ki se projicira skozi človeka. Zelo pomembno je, kje si rojen, kje bivaš, s kakšnimi ljudmi si v stiku. Kot (bivši) novinar znam poiskati vire in zbrati materiale. Kolikor toliko sem tudi poznan po imenu in imam vrata marsikje odprta. Če so me kdaj vrgli ven, sem pa skozi druga prišel noter.
V svojih socialno-psiholoških romanih se lotevate problemov in dilem mlajših generacij. Gre za resnične zgodbe?
Okvirji teh knjig so vedno zelo realni. Izhajam iz doma, v katerem je domišljija vedno izhajala iz realnih okvirov. Literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič je moja dela opredelila kot vitalistični realizem. Rad živim, raziskujem in pišem, v veliko veselje mi je, da lahko naredim nekaj, za kar nekdo drug mogoče nima časa.
Kateri vaš mladinski roman bi priporočili v branje?
Lani sem izdal roman Pege na soncu, nanj sem zelo ponosen, loteva se teme o rejništvu, izhaja iz pripovedi dveh rejencev, dekleta in fanta, invencija pa je bila v tem, da sem roman napisal kot njun dnevniški dialog.
Pred leti ste se odpravili na Aljasko, po sledeh vašega pisateljskega vzornika Jacka Londona. Ste uživali?
Zelo, verjetno sem bil tudi tam že enkrat rojen. Aljaska je sveta dežela, za svojo sedemdesetletnico bom šel še enkrat tja, že zbiram postavo. Vsakomur bi priporočal pot čez prelaz Chilkoot, po stari indijanski gorski poti, po kateri je šlo konec 19. stoletja 70.000 zlatokopov. Takrat so Američani pod vplivom medijskih zgodb povsem ponoreli, vsak v množici, od tovarnarjev do trgovcev in župnikov, je iskal svoj zlati zaklad. Pred desetimi leti smo trije možakarji, še danes ne razumem, kako to, da mi je žena to dovolila, prehodili in preveslali povsem enako pot kot iskalci zlata. Šli smo vse do Dawson Cityja, središča tedanje zlate mrzlice. Kot mulec sem najraje bral Julesa Verna in Jacka Londona. Na poti po Aljaski sem imel v nahrbtniku Londonovo knjigo in sem jo bral na vrhu zlatih stopnic na prelazu Chilkoot. Všeč so mi te zgodbe, v njih se zrcali relativnost življenja.
Vas je to potovanje navdihnilo pri pisanju pustolovskega romana Prekletstvo zlata, v katerem pišete o zlatokopu slovenskih korenin?
Da, gre za Antona Standerja iz Litije, enega od najmočnejših tedanjih zlatokopov. Nakopal je tono in pol zlata, bil je šesti najbogatejši iskalec zlata, poročil se je z Violet Raymond, najlepšo plesalko in operno pevko tistega časa, končal pa je kot obubožan alkoholik v domu za onemogle zlatokope, katerega gradnjo je sam financiral. Pot čez Chilkoot bi čez štiri leta rad prehodil s svojim sinom in hčerjo, verjetno pa bom o Standerju napisal še kaj več.
Ali lahko po vaši zgodovinski trilogiji o Karantaniji in kvadrologiji o Rimljanih na naših tleh pričakujemo pentologijo – o čem?
V bistvu jo imam že narejeno, prva knjiga izide 1. januarja prihodnje leto, nanaša pa se na pomemben del slovenske zgodovine.
