Provokativna igralka: »Bolj naravno je, 
če ima 
ženska mlajšega«

Poklic, ki ga opravljamo, lahko usodno spreminja naš pogled na odnose. Včasih pa naša prepričanja le še utrjuje. Dramska igralka, avtorica več predstav in mama najstnice Tina Gorenjak trenutno na Poletnem festivalu Mestnega gledališča Ptuj v romantični komediji upodablja visokotehnološko programirano lutko – možno zamenjavo za žensko. 

Premiero iLutke ste imeli pred kratkim. Kako je bilo?

Čudovito. Predstava gledalce nasmeje, hkrati pa jih gane celo do solz. Tudi avtor predstave Miro Gavran, hrvaški dramatik, ki je uprizarjan po vsem svetu, je bil več kot navdušen. Zadnja premiera njegove iLutke je bila v Los Angelesu, tokrat pa na Ptuju.

Kdo vas je videl kot igralko pravega kova za vlogo čudežnega kibernetičnega bitja?

Poklical me je režiser Samo M. Strelec. V vlogi Marka, ki me dobi v pokušnjo za pol leta, pa je videl Gorazda Žilavca.

Lahko povzamete bistvo zgodbe, ne da bi izdali preveč vsebine?

Glede na to, da je lutka programirana kot popolna in prava ženska, se seveda vse začne krasno. Gledalci spremljajo njeno sobivanje z običajnim smrtnikom. Sčasoma se pokažejo tipične ženske lastnosti – je tudi radovedna, ima pripombe in hoče vedeti vse. Pa še ena težava je – kot stroj se na vse odziva z logiko. (Nasmeh.) Gre za izjemno ljubko predstavo o žensko-moških odnosih popolnoma drugače.

Kako?

Ljudje se v nasprotju s strojem odločamo zavestno in podzavestno. Velikokrat kaj prikrivamo, si nadenemo maske, manipuliramo oziroma povemo drugače, kot v resnici mislimo ali čutimo. Lutka pa vse pove tako, kot je, kar privede do kupa silno smešnih okoliščin. Te Marka včasih pripeljejo na rob živčnega zloma. Lutkina neposrednost njemu in nam vsem odpira oči za nova spoznanja. Veliko žensk je reklo – takšno lutko bi pa moral vsak moški imeti vsaj enkrat v življenju, da bi se kaj naučil. Moški pa se hecajo, da si je predstavo res treba ogledati – kot iLutka sem namreč oblečena precej zapeljivo. (Smeh.)

Kaj novega ste dognali že med snovanjem predstave za slovensko občinstvo, kar zadeva partnerstvo ali katere koli druge pomembne odnose, denimo z mamo, očetom, hčerko?

Vedno sem bila odkrit človek, sem pa včasih rada kaj zapakirala v lepši papir, kar večinoma počnemo vsi in ni napačno, saj pomeni tudi, da nam ni vseeno za čustva drugih, smo vljudni in spoštljivi. Po drugi strani pa se lahko prevečkrat postaviš v drugi plan. Ne poveš resničnih želja in misli, kar ni v redu. V zadnjih nekaj letih sem se naučila, da se moram bolj neposredno izraziti. Odločneje podajam svoje mnenje – ne da bi se obremenjevala s tem, koliko je to primerno v očeh drugih. Med vživljanjem v lutko me je prešinilo, kako zelo si škodujemo, ko včasih molčimo, saj bi lahko marsikaj rešili. Tudi najtežje stvari je mogoče povedati lepo. Ženske mnogokrat ponavljamo veliko napako, ko pričakujemo, da nam drugi berejo misli. Ne izrazimo svojih strahov in želja. Moškim pa je v resnici všeč, če povemo, kaj se nam plete po glavi. Me pa molčimo, ker se bojimo razočaranja oziroma negativnega odziva. To je tveganje, ki si ga moraš dovoliti.

Zakaj tako veliko ljudi v zvezah ne najde zadovoljstva, zakaj se nam to dogaja?

Tega še nikoli nisem povedala: starši so mi velikokrat rekli, da je pomembno, iz kakšne družine izhaja partner. Tukaj ne gre za materialne dobrine, temveč odnose, v katerih je bila oseba vzgajana. Seveda obstajajo izjeme, lahko se kdo iz izrazito neuravnovešene družine odloči narediti korak naprej in preseže pomanjkljivosti. V rosni mladosti sem ob nasvetih svojih staršev naveličano prikimavala in si mislila, kako nakladata, kakšna bedarija. Na poti skozi življenje pa sem dognala, kako zelo prav sta imela. Torej – podoben pogled na odnos je že prvi korak k harmonični zvezi.