Najmlajši tekmovalec letošnjega Masterchefa, 21-letni Elvis Kudič iz Bohinjske Bistrice, izstopa po organiziranosti, občutku za okuse, senzibilnosti, lepih očeh in dolgih trepalnicah. Je eden glavnih favoritov za končno zmago, šov pa mu je že do zdaj ogromno prinesel. Za Suzy je spregovoril o stiskah iz otroštva, zakaj tako rad pripravlja raviole in o tem, kako se spopada z disleksijo
Dobila sva se v Radovljici, v kavarni tik pred srednjo šolo za gostinstvo in turizem, ki je bila zanj še pred tremi leti predvsem izhod v sili. Po osnovni šoli se je res obetavni atlet – tekel je na kratke proge in pozneje tudi čez ovire – najprej vpisal na ekonomsko gimnazijo. A številnih intenzivnih treningov in neštetih avtobusnih voženj kmalu ni mogel več združevati s šolo. Svetovali so mu, naj se prepiše na sedanjo šolo, tam pa je spoštljivi, nežni, a neuklonljivi fant v sebi odkril strast do kuhanja, ki jo zdaj z največjim veseljem neguje in nadgrajuje. Življenje z njim res ni ravnalo v rokavicah, a je v astrološkem znamenju rib rojeni mladenič vse grenke izkušnje in številna spoznanja doslej bolj kot ne zaklepal vase. Obrisal si je kakšno solzo ali dve, stisnil zobe in vedno znova dokazal, da zmore. Tako sebi kot drugim. V eni zadnjih oddaj pa se je skoraj zlomil, ko mu je, predvsem zaradi disleksije, grozil celo izpad. Rešil se je v zadnjem hipu, a iz te preizkušnje izšel opazno močnejši – in tega je zelo vesel. Ne sramuje se več ne občasnih solz v javnosti ne disleksije.
Z rezanci prebudil strast do kuhanja
Čeprav je že od mladih nog rad pomagal mami, se je s kuhanjem resneje spoznal šele v gostinski šoli. »Po osvojenih osnovah gospodinjstva smo se najprej naučili delati testo za rezance,« pove z nasmeškom Elvis, ki so mu sodniki v MasterChefu očitali, da se tega preveč oklepa. »Navdušil sem se predvsem nad ravioli, ker ponujajo toliko možnosti in nikoli ne veš, kaj te čaka v njih,« pojasni z žarečimi očmi. »Zaradi raviolov me je kuhanje zasvojilo, zato sem tudi čustveno navezan nanje,« prizna. »Hrana mora biti pripravljena s srcem – in v tem mojem raviolu je zgodba, zato jo vlečem naprej,« še doda. V tretjem letniku ga je kuhanje res potegnilo. Začel je eksperimentirati, razvijati okus, kombinirati do takrat zanj nepredstavljivo. Največi izziv so mu sladice, ponosen je tudi, da je ustvaril čisto svoj recept za makrone. Pa ga je že pokazal mojstru Karimu Merdjadiju? »Nisem, malce me je strah, kaj bi rekel. Zelo ga spoštujem, saj je velemojster makronov, bi mu ga pa dal poskusiti,« se nasmehne. Sam jih najraje napolni z mlečno čokoladno ganaš kremo, ki ji na koncu doda ščepec soli, da poveže in poudari okuse.
Že pri atletiki se je naučil, da samo treningi prinesejo rezultate, in tako je tudi pri kulinariki. »Veliko je poskusov in tudi spodrsljajev, ampak z vsakim rastejo uspehi,« pove z zanosom. V atletiki je bil res uspešen, postal je državni prvak, uvrstil se je tudi v mladinsko reprezentanco. »Šport mi je dal veliko, predvsem vrednot in spoštovanja, uspeha in samega sebe. Naučil sem se videti svoje meje, jih prestavljati, in se zavedati, da res nikoli ne smem obupati,« pove ponosno. Treniral je na Bledu, vstajal ob šestih, ko je šel na avtobus in v šolo, domov pa se je vračal ob 21. uri, nato ga je čakalo še učenje. »Težko je bilo, a sem imel atletiko res zelo rad,« pove. Konec lanskega leta je njegovo športno pot končala poškodba in operacija hernije oziroma medvretenčne ploščice. »Precej me je potrlo, jasno, nisem vedel, kaj bom zdaj počel, želel sem si nov izziv. Pa je prišel MasterChef,« se zdaj že nasmeje. V prvih oddajah so se mu ob omembi atletike še orosile oči.
Od zasmehovanja do odličnjaka
Kako pa bi se opisal? »Sem prijazen, vesel, pozitiven, rad pomagam in verjamem v nemogoče stvari. Negativno pa je, da sem prezahteven do sebe,« prizna. Na splošno je Elvis nežna dušica, hkrati pa fant z ogromno notranje moči. Do te je večinoma prišel sam. »Z mamo sva bila sama, imam še polbrata, a je že odšel od doma,« pove. »Mami mi je dala, kar mi je lahko, predvsem veliko ljubezni. Te nama ni nikoli manjkalo,« se razneži. Močno ga je zaznamovala tudi disleksija. »Ko sem prišel v šolo, mi ni bilo logično, zakaj, ko učiteljica reče, naj dvignemo levo roko, jaz dvignem desno, zakaj besede preberem drugače, kot so napisane, zakaj v ključnih trenutkih ne zmorem osnovnih matematičnih operacij in podobno,« opiše. »Težko je bilo, ker sam sebi ne znaš pomagati, najhuje pa, ko smo morali brati na glas,« obudi grenke spomine. Dobil je sicer pomoč pri učenju, ki pa mu je prinesla še več stresa. »S tem so me še bolj izpostavili in označili za manj sposobnega, sošolci so se zelo norčevali iz mene,« pove. »Učenec z disleksijo ni manj sposoben od drugih, le drugače razmišlja,« ve Elvis danes. »Samo na drugačen način bi mi morali razložiti,« pojasni. Sčasoma je razvil svoj način učenja: »Malce drugače si predstavljam snov, pišem z velikimi tiskanimi črkami, razvil sem sistem označevanja z barvami. Zdaj sem odličnjak, res moram delati malce več kot drugi, a mi je učenje v veselje,« je upravičeno ponosen. Zaradi disleksije je nedavno skorajda otrpnil med eno izmed nalog v MasterChefu. »Pritisk, disleksija in logične uganke ne gredo skupaj,« pove. »Potrlo in bolelo me je, ker vem, da sem sposoben, in ker sem za to, da sem, kjer sem, res trdo delal,« je iskren.
Kaj pa mu je do zdaj prinesel Masterchef? »Trdo kožo, zaupanje in vero vase. Spoznal sem, da moram biti ponosen na to, kar naredim, in ne smem obupati nad svojimi sanjami. Časovni pritisk in izzivi te stisnejo v kot. Naučiš se, da tudi na prvi pogled nemogoče spremeniš v mogoče in premagaš svoje omejitve,« strne spoznanja. In načrti? »Najbolj se veselim poletja. Poklical me je Bine Volčič in me povabil v svojo ekipo. Za zdaj čez poletje, a sem res vesel in hvaležen, da se bom lahko učil od njega,« pove sijoče fant, ki sicer med svetovnimi kuharji najbolj ceni Gordona Ramseyja.
