Jasna Kuljaj je vesela in sita. Za njo je namreč v Šiški, kjer živi in kjer se po njenih besedah ljudje večinoma ne pozdravljajo in ne družijo kaj dosti, pritekel Jože, ki prihaja s Štajerskega. V roke ji potisnil lepo in debelo suho salamo. »Ja, zakaj pa to?« »Ker ste tak' fajn gospa!« je po besedah Kuljajeve odvrnil Jože.
Salama je bila za malico, Jožetu pa je celo oprostila, da ji je rekel gospa.
