Raper Zlatan Čordić - Zlatko bo 7. januarja dopolnil 30 let. Princa Fužin, ki se je lani poročil na gradu v nogometnem dresu in je tudi mladi očka, obiščem na delovnem mestu v ljubljanskem nakupovalnem središču, kjer dela kot urar že več kot deset let. Zlatko dela ves čas, saj bi rad imel svoje stanovanje. »Pošteni ljudje, državljani zelo težko pridejo do takšne priložnosti, da bi si s pridnim delom lahko kaj ustvarili. Na žalost ne živijo vsi od zvez, poznanstev in tako naprej,« pove in odrapa verz iz svoje nove skladbe. »Skupaj se boril' smo, da to bo druga Švica, resnica je pa ta, dan's se sam za druge švica.«
Ko se usedeva v bližnji kavarni, pride mimo njegov prijatelj in ga pozdravi. Zlatko mi razloži, da je od tega fanta kupil prvi avto, ko še ni imel izpita, to je pri 17 letih. »Saj je to nekaj normalnega, nisem edini. Marsikaj se danes dogaja, ker so se ljudje spomnili, da moramo imeti izpit. In potem damo izpit nekomu, ki je nesposoben šofer. Imamo pa ljudi, ki sploh niso naredili izpita in so bolj sposobni šoferji. Kdo zdaj ogroža promet?« Meni, da morajo ljudje poravnati račune. »Verjamem, da ko ljudje umremo, ne umremo, ampak naša duša odleti. Verjamem, da se mi na desni strani zapisujejo dobra dela, na levi pa slaba. Moja življenjska naloga je, da naberem več dobrih del kakor slabih.« Zlatko pravi, da je edina stvar, ki jo obžaluje, ta, da je bil ujet v družbi, kjer ljudje svoje znanje zadržujejo zase. »Na primer takrat, ko so se kupovale delnice, so določeni ljudje vedeli, kam jih je dobro vložiti, pa niso hoteli povedati drugim, ker so mislili, da za njih ne bo dovolj. Ta odnos je zgrešen. V tej družbi sem tako ujet kot srna med volkovi.« Svoje misli zlaga v verze in pravi, da so njegovi albumi zaloga informacij. Pred nedavnim je predstavil sedmi album z naslovom Plečnikova roža. »Verjamem, da mi prisluškujejo po telefonu, ker imajo tudi kaj slišati, saj velikokrat rapam v telefon, in ko rapam, rapam pametne stvari,« se zasmeje.
Pove, da ga velikokrat tudi pokličejo iz zapora – tam je namreč kar nekaj njegovih prijateljev. Vendar za zapor pravi, da je vseeno, tudi če ga ne bi imeli. »Ampak pravi lopovi noter še niso sedel', pa brez zamer,« zarapa. Pravi, da poskuša biti ogledalo družbi. »Naj se pozitivna energija širi med mano in mojimi poslušalci, če me že preostali preslišijo oziroma niso take narave kot jaz.« Istomislečim pa sporoča: »Čeprav si z ul'ce, manjši lopov si kot Hilda.« Ugotavlja, da bi bili zapori zagotovo bolj prazni, če bi bile minimalne plače višje. »Glede na to ne moremo pričakovati, da bodo otroci z navdušenjem iskali službe v tovarnah ali tam, kjer se dela za tako majhen denar. V teh časih z minimalno plačo ne moremo dostojno živeti.«
Podpira vsa dejanja, dokler ima človek čisto vest. Prva stvar, ki jo je ukradel, je bila knjiga od Shakespearja. »Ta knjiga je nekako pozitivno vplivala na moje življenje in mi ni žal.« Na vprašanje, zakaj si je ni raje izposodil, pove: »Če bi imel to pamet, ki jo imam zdaj, bi si jo verjetno. Odraščal sem tam, kjer določeni ljudje niso bili navdušeni nad pojavom mladine iz mojega okolja in si niso vzeli časa za nas. Sicer pa ne podpiram tovrstnih dejanj.«
Nato se odpraviva nazaj v trgovino, kjer dela. Ura se mu zdi lepo darilo, ima jih kar sedem. »Nikoli nisem podpiral tega, da bi človek moral imeti drago uro. Raje podpiram, da imaš eno uro za 100 evrov in da kakovostno preživljaš svoj čas.« Božiča ne praznuje, tudi rojstnega dneva ne. »Vsak dan živim, kot da je rojstni dan,« reče z nasmeškom. Kljub temu je poskrbel za ambient in tako njegovo stanovanje krasi jelka: »Ne glede na praznik, želim si, da bi ljudje našli svoj notranji mir in zdravja. Ter pitne vode in čistega zraka.«
