Bilo je v lokalu nekega zaodrja. Saj ni pomembno, ali kje v Ljubljani ali nemara kje južneje. Pogovor je tekel o gledališču, potem pa tudi o slavi. Ne le v gledališčih. Tudi v naši dolinici šentflorjanski na sončno-deževni strani Alp.
Si res vse več mladih želi postati slavnih? Si! Zakaj? Ker se jim fizična dela gravžajo? Precej vprašanj, odgovori pa nekje v zraku.
Le spomniti se je treba na vse vrste resničnostnih šovov. Nekateri tekmovalci postanejo junaki, drugi, ki so izpadli, »bedaki«, tretji so jokali, besneli, se kregali, ljubili, žalovali, govorili, kaj govorili, tudi kleli. Zgodile so se nove ljubezni pa prešuštva in še marsikaj. In nato zmagovalci. Krog se je namreč ožil in na koncu je nekdo slavil. Osvetlili so ga žarometi. Domov je odšel s tisočaki. Razgaljen, morda sprt z domačimi, sosedi, prijatelji, sotekmovalci. A vendar glavni. Vsaj takrat. O nekaterih pa pozneje nismo veliko slišali. So se umaknili sami? Jim je v življenju uspelo? Jim je sodelovanje odprlo katera vrata? Jim je bilo razgaljenosti žal?
Številni slovenski glasbeniki so še nedavno zavračali nastope v šotorih, polnih vonja po pečenem pujsu.
Boris Cavazza, igralec in profesor, je pred časom dejal, da je »slava čisto navadno sranje, ko te začnejo vlačiti po časopisih, da ima tvoja žena ljubimca«. On že ve, je pa tudi res, da se v tem odgovoru skriva marsikaj; morda je temu še najbližja izjava slovenske multipraktik estradnice Rebeke Dremelj, ko je pojasnila, kaj za njo slava pravzaprav pomeni: »Če si v Sloveniji slavna, to pomeni, da ti vsakega moškega, ki se pojavi v tvoji bližini, takoj pripišejo kot ljubimca!« In tako v krog in naokrog.
Ampak dejstvo je, da je vse več mladih (in tudi malo manj mladih), ki si želijo slave. Ne le v resničnostnih šovih. Morda je eden od teh znakov tudi podatek, da se je letos na akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer imajo vedno zelo stroga merila in sprejemne preizkuse, za program dramska igra, kjer je predviden vpis 12 študentov, prijavilo 142 kandidatov. Povrhu možnosti izrednega študija ni.
Tudi na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je veliko programov, ki so popolnoma zasedeni. Na najbolj priljubljenih, kot so industrijsko in unikatno oblikovanje, oblikovanje vizualnih komunikacij itd., so zapolnjene tudi možnosti izrednega študija.
Nedavno sem prebiral zapis Josepha Epsteina o snobizmu, slavi in neki novi gospodi, aristokraciji in njihovemu ugledu. »Pred nekaj leti me je najela družba Warner Brothers, da bi napisal scenarij po svoji kratki zgodbi. Nič od tistega, kar sem ustvaril dotlej, ni zbudilo niti približno tolikšnega zanimanja pri moji družini, prijateljih, znancih, celo tujcih. V tem času sem izvedel, da je precej mladih ljudi, ki dela za film in televizijo, prej hodilo na Harvard, Yale, Princeton ali katero drugo od modnih ameriških šol. Prepričan sem, da ne delajo pri filmu in televiziji samo zaradi denarja, saj imajo mnogi bogate starše in bi več zaslužili, če bi nadaljevali študij prava ali naredili MBA in zato dobili dobro plačano službo v kateri družbi. Tako se odločijo, ker čutijo, da industrija množične zabave obeta največjo gloire – kombinacijo slave, bogastva, moči in prostega časa, četudi pomeni srce parajoči kompromis: da opravljajo neokusno delo in upodabljajo očitno odvratne značaje. Četudi večina Američanov ne zna našteti imen treh scenaristov ali dveh televizijskih producentov, kar seveda ne pove nič dobrega o ZDA, je množična zabava tisto področje, kjer je doma prava akcija, vsaj če merimo po občudovanju mladih,« je zapisal.
Včasih se igralci, protagonisti intelektualno zahtevnejših predstav, niti najmanj niso želeli pojavljati v reklamah, zabavnejših vsebinah. Z nastankom komercialnih gledališč pa nastop prvakov v zabavljaških televizijskih nadaljevankah za nekatere ostaja sporen, za druge pa nekaj popolnoma normalnega. Je to kazalnik konca slovenske gledališke nečimrnosti, prenizkih gledaliških honorarjev ali preprosta želja po nečem drugem? To vedo gledališčniki sami.
In tudi številni slovenski glasbeniki iz t. i. prve lige so še pred časom zavračali nastope v šotorih, kjer se je širil vonj po pečenem pujsu, na gasilskih veselicah in podobnih druženjih. Zdaj jih ni sram stati na odru v šotoru, kjer je vonj po odojku in čevapčičih, še manj, če so predskupina kateremu hrvaškemu (pol)zvezdniku ali razgaljeni (pol)zvezdnici.
Prav zaradi tega in vsega skupaj se nekako dozdeva, da je gneča pri vpisu dramske igre na AGRFT razumljiva. Tako kot je razumljivo, da je vse več tistih, ki si želijo postati slavni; ali v resničnostnih šovih, na gledaliških deskah ali pred mikrofonom v katerem šotoru. Ob pečenem odojku!
