Prekmurski Švejk 
ni pozabil korenin

Kot prvorojenemu sinu, ob starejši sestri in mlajšem bratu, v kmečko-vinogradniški družini iz Dobrovnika mu je bilo namenjeno, da prevzame družinsko posestvo. A v njegovi duši je od malega tlela neka precej drugačna želja. Biti igralec. Starši so jo, in večno jim bo hvaležen, sprejeli brez očitkov in Evgen Car, kličejo ga tudi Jeni, je z diplomo na ljubljanskem AGRFT, med njegovimi globoko spoštovanimi profesorji sta bila tudi Stane Sever in Pino Mlakar, leta 1967 postal prvi akademsko izobraženi igralec iz Prekmurja.

Topel in temperamenten

Takrat je seveda že znal govoriti, kot je bilo treba, torej brez prekmurskega naglasa, je pa moral na začetku študija trdo delati, da se ga je znebil. No, ni ga izgubil ali pozabil. Tako kot se iz njega ni nikoli izgubil duh njegovega Prekmurja. Vedno je imel dva doma, prekmurskega in ljubljanskega, pravi. Prvi je sicer postal malce prazen, potem ko so starši umrli, so pa še kako živi spomini na lepo otroštvo in tudi Jenijev vinograd, Carjevi so vinogradniki že dve stoletji, še vedno daje dobro vino. Drugi dom, ljubljanski, pa je napolnjen z ljubeznijo žene Nane, zdravnice, njegove študentske ljubezni, ter sina Matjaža in hčere Maje.

Evgen Car je dobro desetletje po igralski diplomi, do leta 1979, preživel v mariborski Drami, naslednjih 30 let je bilo njegovo Mestno gledališče ljubljansko. Tudi v drugih hišah je gostoval, a v MGL je pustil najglobljo sled. Ljudem se je prikupil s toplino, ljudskostjo, ognjevitim temperamentom in svojskim občutkom za komedijo, ki ne izpuhti v površnih salvah smeha, ampak se zareže precej globlje v gledalce. Mnogi so mu rekli kar prekmurski Švejk.

Čuteči otrok Prekmurja

Že leta 1980 so ga nagradili z nagrado Prešernovega sklada, v sezoni 1994/1995 je osvojil nagrado za najboljšega igralca MGL, letos pa so mu, zdaj sicer upokojencu, stanovski kolegi podelili tudi nagrado za življenjsko delo. Vmes, 1991., je bil izbran še za Prekmurca leta. To pa zato, ker tam dobro vedo, da ni nikoli pozabil svojih korenin, in ker se je Prekmurju ter njegovim ljudem, »ki so srečni, če so vsaj malo nesrečni, in ki žalostne pesmi prepevajo takrat, kadar so najbolj veseli«, poklonil s pesmimi ter monopripovedjo Poredušov Janoš ter dramo Štorklje umirajo. Janoša, zgodbo preprostega, a modrega vinogradnika, je odigral več kot 300-krat. Štorklje umirajo, dramo, ki je bila nominirana tudi za Grumovo nagrado, so pred tremi leti postavili na oder v koprskem gledališču v režiji Dušana Jovanovića.

Jeni je odigral glavno vlogo kmeta, ki ga sin prežene s kmetije v dom za ostarele, še huje pa je, da sin nima potomcev in družinska tradicija bo pretrgana. Zgodba, ki se je Evgenu Carju porodila, ko se je vozil po prekmurskih ravnicah in žalosten opazoval nekoč tako zelo žive domove, ki so jih pokupili tujci in jih spremenili v lepe lupine brez življenja. Štorklje pa zato, ker so simbol Prekmurja, ker prinašajo otroke, ki jih tam ni, in ker so edine živali, ki poskrbijo za svoje prednike. Ja, Jenija, tega čutečega otroka Prekmurja, takšne stvari bolijo. V njem se zato rojevajo pesmi, med drugim je izdal pesniško zbirko v madžarščini Szines paraszt, in tudi takšni verzi, kot so bili tisti ob njegovi 60-letnici: »Na stara leta, ko ti zašepa sluh, vidiš, da slava ni nič drugega kot napuh, da sta resnična le spominčice duh in zemlja, iz katere rasteta trta in kruh.«

Na oder ga ne vleče več

Starejši ko si, bolj se oziraš in sprašuješ, ali si res storil vse, kar bi moral, si upravičil svoj obstoj pred predniki in boš zato lahko mirno zaprl oči, pravi Evgen Car. Ja, tudi on, upokojenec, ki obožuje svoje vnuke in je navdušen, ko mu enoletni Aljaž reče deda, se kdaj pa kdaj že tako ozre. A ravno veliko časa za to nima. Na oder ga sicer ne vleče več prav dosti, čeprav ga še vabijo, je bil pa vesel, ko mu je Matevž Luzar namenil glavno vlogo v filmu Srečen za umret. Prvič sta skupaj delala leta 2007 pri kratkem filmu Vučko, s katerim se je Luzar potegoval tudi za študentskega oskarja, pri Srečen za umret pa se je medsebojna naklonjenost nadaljevala.

Film je dober, ekipa se je imela fino, stanovalcem doma za starejše na Polzeli, v katerem so ga snemali, so dodobra popestrili dneve. Evgen Car je užival. Morda bo kaj podobnega še kdaj ponovil. A le če mu bo ostalo dovolj časa za vnuke. In za vinograd. Zato ker se z leti zaveš, da »sta resnična le spominčice duh in zemlja, iz katere rasteta trta in kruh«...