Pet ur in pol je vozil vlak do Ljubljane. Tista kotoriba, ko si iz enega vagona v drugega šel prek železnih balkonov. Sredi vožnje, pozimi ali poleti. Vstopna Murska Sobota, potem pa pri vsaki slivi stop. In pri vsaki slivi je na vlak prišel kdo, ki si ga poznal. Beltinci, Veržej, Ljutomer, daljša pavza na Pragerskem. Vsakdo, ki je prišel, je kaj prinesel.
Prišel je od doma, kot se tukaj reče. Ko prideš na cilj, rumeni Mächtigov kiosk, sirov burek z jogurtom, pakiranim v tetraeder. Takrat si jo je Ljubljana res luftala. Ko so Lačni Fraz s Predinom ali Martin Krpan s Kreslinom prišli v menzi na oder, je nastal potres. To, kar gledamo danes, je dvajset odstotkov tistih baterij. Brez šminke in hudih osvetlitev. Pod menzinimi lučmi so lomili. Val je šel, pomembno je, da ne obstojiš. Enako na odru, garali so, kot bi jim bilo zadnje.
Privilegij je bil takrat biti v Ljubljani, še večji kot srednješolcu živeti v centru. Strogem centru, čisto strogem. V CV si lahko zapišem, gledal sem Miladojko in EKV v živo. V Parmi pod Maxijem jedel pico z borovničevim sokom. Marsikomu to ne pove nič, nekaterim vse oziroma dovolj. Mislim, da je bil tisti prvi uradni božič brez dela, za katerega sta Janez Smole in dr. Alojzij Šuštar čestitala nekaj let prej. Večina jih ni vedela, kako se proslavlja. Zato so bili v Tivoliju božični koncerti. Nas iz Križank si lahko videl v Roži, mogoče Soteski, skratka, nekje na relaciji med Saxom in Turistom. To je bil rajon. Pol tistega vlaka v nedeljo ali petkovega pohorca s šankom je bilo v Medexu. Neformalna Prekmurska republika. Vsi, od popa do kurbe. Najdlje je ostal Zmago pred Maxijem z novo številko Mladine. Potem Unionska kavarna in po žeji naprej. V četrtek tudi v Turista. Posebno ostri so bili četrtki, po izpitih na medicini. Studio City žuri. Studio City je takrat gnal, kdor je kaj dal nase, je bil v četrtek v Turistu. Perovič je pletel kot nihče dotlej. Prva res televizijska generacija urednikov in novinarjev. TV jim ni bil zgolj radio s fikusom in zaveso, ampak je govorila tudi slika. Ustvarili so gibanje, socialno mrežo, bili so originalni, neposredni, na nivoju, predvsem zelo gledljivi.
Zaštekali so medij, obvladali format in ga uporabili v vsej njegovi izrazni moči. Tudi ko so molče sedeli, so govorili, lahko si jih gledal. Vedno so se nam zdeli prekratki. Bili so heroji. V centru punce niso padale na zlate lance, farbano plastiko ali ooo avtomobile. Tehnopubeci so bili del ljubljanske periferije. V mestu jih ni bilo opaziti. V Turistu so bili vsi z busom. Razlika je bila le med tistimi, ki so šli z zadnjim večernim ali s prvim jutranjim. Verjetno je šlo za kakšnih dvesto ljudi, ki so bili standardna postava celotnega gibanja. Reprezentanca. Vsepovsod. V Cankarju, Mladinskem, Moderni galeriji, na plesu, koncertu ali filmu, v kinu, teatru in ostalih dogodkih. Dvesto, mogoče kaj več. Od takrat je tista, da v Ljubljani hodi več ljudi v teater kot na fuzbal. Ljubljana je letela, bila je pristna, iskrena, bila je na luftu. Od vsepovsod se je prihajalo v Ljubljano, prihajali so najboljši. Tukaj so lahko leteli. Tal niso potrebovali, tako ustvarjalci kot publika. Veliko jih danes raje molči – kot upokojena barska plesalka. Nikoli ne ve, kje lahko stopi na nagazno mino. Molči in gleda v tla za vsak korak, kamor stopi. Kot ko bauštelci žvižgajo za dekleti. Gleda v tla in gre naprej.
Ne spodobi se obrniti in pogledati, vendar prija. Prija, ko nekdo žvižga za teboj. Žvižg z zidarskega odra velja več kot lajk. Je iskren, oseben, na neki način seksi. Tudi če se slučajno ni obrnila, je hrbet postal rahlo poten. Lajk nima te iskrenosti. Je veliko bolj industrijski. Štanca.
Šele v krizi, ko so zidarski odri za nekaj časa izginili iz mesta, ko so lizing hiše pobrale jadrnice, jahte in ooo avtomobile, ko so vrednostni papirji postali zgolj papirji, šele takrat so zaštekale, kateri so pravi.
Enako kot zdaj, ko praznujemo priključitev Prekmurja k matičnemu narodu, kot se to uradno imenuje. Od 17. avgusta 1919 stoji ta zidarski oder. Nihče ga ne opazi. Ko bi ga odstranili, bi manjkal. Ni se treba obrniti, vendar prija, ko slišiš, da ti nekdo od tam žvižga. Vidiš, ko ti gleda v hrbet. Ugaja. Daje ti pomen. Najhujše je, ko te nihče ne opazi. Po tako imenovani krizi so tudi nekatere »fajn dikline« ugotovile, kje so pravi dečki. Na zidarskem odru, seveda. Pravi, nepokvarjeni, predvsem pa realni.
Kot Ljubljana med prvim prostim božičem. Niso na lizing, niso na lajk. In ko boš naslednjič šla ali šel mimo gradbišča ali zidarskega odra, jim brez sramu zažvižgaj. Dobila boš živ in iskren odgovor. To so pristni ljudje. Zato danes prave punce žvižgajo zidarjem na baušteli. In iz istega razloga hodijo v Prekmurje.
