Kantavtor Jani Kovačič zelo redko daje intervjuje, čeprav ima povedati veliko tehtnega. In še sreča, da sem ga ujela ravno ob koncu leta, ko je bil nekoliko praznično razpoložen, saj mesec prej ni bil za to. Na Metelkovi, kjer je imel številne koncerte, je beseda tekla od politike do človeških neumnosti. Enainšestdesetletni Jani trenutno z Ano Pupedan koncertira po Sloveniji, ko ni v vlogi profesorja filozofije, pa najraje polemizira o družbi.
Radi razpravljate o politiki, nekaj časa ste se politično udejstvovali. Vas še vedno mika?
Nič me ne mika. To je tako kot gnoj, vedno smrdi. Tako nekako je s to politiko. Na gnoju vsaj kaj zraste. Tu pa nič! Razen sovraštva in zamer. To me zelo moti. Vendar ne govorim o politiki, govorim o družbi, politika je novinarjem le najljubša in vse nam podajate le skozi to skromno optiko, skratka od dreves ne vidite gozda. Hočeš nočeš govoriš o ustavnem sodišču, saj ni nikakršne razumne razlage za njihova dejanja. Ampak to ni politika, to je neumnost.
Pravite, da je funkcija močnejša od človeka. Zakaj se niste odločili za politično kariero?
Sem premehak za politika. Tam moraš delati svinjarije, kravje kupčije – to moraš znati, moraš biti nesramen, celo zloben – drugače te požrejo. Meni to ne gre. Zakaj bi se spravljal v nekaj, za kar nisem? Rad bi verjel, da je politika veščina. A za politika moraš imeti še nekaj značajskih lastnosti, recimo samovšečnost. Naš predsednik Pahor je samovšečen za vse nas. Ko je prišel na gimnazijo, kjer učim, z estonskim predsednikom, so bili mulci vljudni. S svojo politikantsko naturo in zmuzljivostjo je bolj slabo spričevalo za Slovenijo. Stara modrost veli, da učimo z zgledi, ne z nauki. Kako je že bilo tisto, ko je padel s konja? Ni mogel v Dražgoše. Samo da je shodil, je že odskakljal do ameriškega veleposlanika. Verjetno sta se pogovarjala o jahanju... (Smeh.)
Prek kratkim ste izdali Besne pesmi. Zakaj tak naslov?
Ker smo besni. Ker nas ves čas vlečejo za nos, za jajca in za vse preostalo, kar še imamo, da se bedasto počutimo. Redne in zakonske poti odločanja so birokratsko zapletene, a dejansko se odloča le o drobnih stvareh. Odloča se nekje skrito po kriterijih emocionalnosti in horoskopa. Na koncu vsak pameten človek odpove. To moramo spremeniti, če hočemo preživeti.
Naslov ene izmed pesmi je Doba tepcev. Tako poimenujete današnjo dobo?
Najprej smo imeli bogove, potem smo imeli heroje, zdaj so ostali le tepci! Problem je preprost, tako kot povsod v svetu: srednji razred je hrbtenica demokracije, in ta slabi. In ker se srednji razred tanjša, demokracija nima več opore. Vedno več je revežev, ki so podložni zaradi preživetja. Z njimi se lažje manipulira, kar premožni s pridom izkoriščajo in nam ponujajo fašizem kot rešitev. Druga stvar: na vrhu so ljudje, ki hočejo le obdržati položaj. Da je meni fajn, drugi pa naj delajo … To je v človeški naravi. So pa v človeški naravi tudi druge, plemenite reči. In besni smo, ker so te tako izigrane.
Ste zadovoljni s svojim življenjem?
Zadovoljen sem, da ne sprejemam stanja kot samoumevnega in kot vrhunec evolucije. To pomeni, da še dojemam in mi ni vseeno. Vpliv, ki ga ima človek, je – žal – danes odvisen od lastnine in kapitala. Zagovarjam socialno državo, to pridobitev prosvetljenske Evrope, kar pomeni socialno varstvo za vse, javno šolstvo in kontrolo javnih institucij, državnih organov. To predvsem ni ravno karakteristično za srednji razred, ta bolj ceni dobro življenje, ki pa jim ga omogoča ta posredna kontrola prek demokracije. Socialna država omogoča dobro življenje, in ne, kot trdijo poslovneži, da dobro življenje omogoča socialno državo.
Nekoč ste naredili programerski tečaj. Računalnik vam je torej domač, kaj pa družabna omrežja?
Ja, bilo je davno, v času luknjanih kartic. Računalnik je izvrstna zadeva za študij, za iskanje informacij. Inštitut Frana Ramovša (fran.si) je v javni dostop spravil 20 slovarjev. Super! Vtipkaš geslo in ti pobrska po vseh teh slovarjih. Tega v Avstriji nimajo. Kaj bi dal za to, ko sem pisal diplomo! Dva tedna sem porabil, da sem vse izraze našel v slovarjih! Svetovno! Kar se tiče družabnih omrežij, menim, da je to v redu, dokler ne zamenja občevanja. Imaš koncert in to mejlaš. Fajn. Imajo odprtih deset okenc … in skenslajo vsakega, ko je treba napisati kaj več kot le WTF. Bolje se je v živo pogovarjati s prijatelji. Pa mi odgovorijo: »Tam se lahko s petimi pogovarjam. Na internetu pa hkrati z 200!« Ja, prek računalnika ne moreš dobit aidsa (smeh).
Če pogledamo še malo družinske korenine, vaš oče je Lojze Kovačič, veliki pisatelj 20. stoletja. Ste bili kdaj kaj obremenjeni s tem?
Oče je hotel biti umetnik in je za to žrtvoval družino. To so bili otroci vojne in so se vse življenje počutili eksistencialno ogrožene. Pretirano so poudarjali sebe, saj so se tako bali izničenja. To se je kazalo tudi pri očetu, ko je begal iz zveze v zvezo, dokler se ni postaral. No, nastopi so krajše sape, literatura seže dlje, tudi način, kako jo použijejo bralci, je globlji. Bralci imajo boljši historični spomin kot poslušalci. Zato take stvari živijo dlje. Želel bi, da bi ga bralo več ljudi. Prišleki so slovenski roman prejšnjega stoletja. Recimo o osamosvojitvi še po četrt stoletja nimamo kakšnega temeljnega dela s to tematiko. Zanimivo, ne? Tak dogodek bi se nas moral dotakniti na vseh nivojih. To pomeni, da osamosvojitev dejansko ni sprožila velikih monumentalnih občutkov.
Od takrat se je veliko spremenilo, a ljubezen do naših jugoslovanskih bratov ostaja. Veliko glasbenikov z Balkana nastopa pri nas. Kako vi na to gledate?
Tu imamo strašne težave. Racionalno smo se ločili, emocionalno pa podlegli. Če, recimo, slovenisti na koncu svojih zborovanj pojejo Oliverja Dragojevića in dalmatinske … Vsi smo slovansko široki, ampak da ne znajo biti v slovenščini veseli in se zabavati... Saj imamo še druge probleme. Ceca pride in povsod so veliki plakati. Ne zastopim, da Bosanci ne napišejo čez njene plakate Srebrenica. Vlado Kreslin proda tri koncerte v Cankarjevem domu, ampak jih komaj prepriča, da nalepijo velike plakate. Če nas ni na velikih plakatnih mestih, je kot da nas ni. Okupirani smo od angleščine in turbo folka! Narod se mora pojavljati v vseh segmentih, moraš imeti literaturo, znanost, raperje, lopove … vse moraš imeti. Za dva milijona ljudi pač. Če se tega niti pri Kreslinu ne bomo šli, pa zaprimo štacuno. Najprej moramo postati enakopravni pri reklamiranju, nakar se bomo šele lahko posvetili vsebini reklamiranja. Iz sebe delamo drugorazredni narod mi – ne drugi.
Baje silno obožujete človeško neumnost. Zakaj točno?
To je neizčrpen vir bogastva! (Smeh.) A ni res? Če znaš to izkoristiti. Šola naj bi oborožila otroke pred najočitnejšimi zlorabami uma. Ne vem, ali nam to uspeva.