Peter Lovšin v svojem prepoznavnem slogu in s klobukom na glavi pride v Dvorni bar, lokal v središču Ljubljane. Tokrat je imel za obisk prav poseben razlog, saj vsako leto ob tem času tu odpira sod mladega francoskega vina. »To je cela Slovenija v malem. V bistvu je cel svet v malem, ker se srečaš s proizvodi iz vse Slovenije oziroma z vsega sveta. Če nimaš časa, da bi šel v Goriška brda, Kalifornijo, Južno Ameriko, se vsaj za trenutek preseliš tja. To je ena dimenzija,« mi pove in nadaljuje: »Tukaj smo sredi ljubljanske zgodovine, to je stara klet. Zgodovina me zanima, in to je druga dimenzija. Prijatelji pa so tretja dimenzija, saj se tukaj večkrat dobimo.«
Hudičev sod se imenuje soba, kamor me nato odpelje. Razloži mi, da je ime dobila po njegovi istoimenski pesmi, na steni opazim tudi njegovo sliko. V tej posebni sobi mi da vedeti, da do vina čuti prijateljstvo. »Ne gre za ljubezen, saj ni tako močne navezanosti. So posebne priložnosti za vino.« Priznava, da je takšnih priložnosti ob nastopih nekoliko več. »Ko sem igral, sem navadil organizatorje, da so me peljali v kakšno vinsko klet. Ob preizkušanju vina pa smo jedli domačo hrano.« Vendar je po njegovem mnenju vino lahko tudi problematično. »Problem pri vinu je to, da je dostikrat preveč dobro in ga ne nehaš piti takrat, ko bi moral,« se nasmeji 57-letni glasbenik.
Tudi pivo ima pri njem posebno mesto, vendar ugotavlja, da pri nas žal ni kulture piva. »Imamo pač monopol dveh znamk in ni točenih. Če prideš v Nemčijo, na Irsko, Češko, so njihova točena piva res zanimiva.« Ker gre pri nas samo za industrijo, pravi, ga on ne pije. »Zanimajo me posamezni pridelovalci oziroma kultura tega.« Nato doda še nekoliko politično obarvano ugotovitev: »Imeli smo se možnost združiti z Belgijci, ki so odlični pivovarji, pa je spet naš lobi to preprečil.«
Pero je velik ljubitelj žlahtne kapljice (foto: Črt Majcen). |
Najrajši od vseh stvari pa ima glasbo. Pred nedavnim je izdal nov album s pomenljivim naslovom Za spremembo. Njegova strast pa so tudi knjige, ki mu zelo veliko pomenijo, prav tako časopisi in filmi. »To je tisto, kar mi daje vedenje in zabavo,« mi razloži. Veseli ga tudi šport. Verjetno ni človeka, ki ne bi vedel, da je ravno Pero avtor slovenske nogometne himne Slovenija gre naprej. Je navdušen nad nogometom in ga redno spremlja. Enkrat do dvakrat na teden ga tudi igra. »Dokler smo imeli ekipo in igrali v mali nogometni ligi, smo po treningu šli na pivo, zdaj pa ni več tako, čas si vzamemo le za šport.« Tudi smuča zelo rad, v osnovni šoli je smučanje celo treniral. »Nikoli pa nisem treniral tako, da bi vse podredil samo enemu cilju. To nisem bil jaz, nikoli nisem imel tega v sebi. Pa takrat sem začel kitaro igrati,« se nasmeji in pravi: »Mene je takrat toliko drugih stvari zanimalo.«
Prizna, da občuduje našo smučarsko kraljico Tino Maze. Tako je bil velikokrat prisoten ob njenih zmagah, tudi takrat, ko je prvič zmagala. Čez čas sta s Tino postala prijatelja, igral je že tudi v njeni Črni na Koroškem, ko so jo pričakali ob zmagoslavju. Njene tekme pogosto gleda v živo, na splošno pa glasbenik rad potuje. S ponosom pove, da je v Ameriki spoznal oboževano punk rock skupino Ramones, na Jamajki pa je prišel do ljudi, ki so delali z Bobom Marleyjem. S pomočjo glasbe je prepotoval skoraj ves svet, zadnje čase pa se mu zdi zelo vabljiva Azija, še posebno Indija.
Ko obiščeva še prodajalno vin Dvornega bara, beseda še enkrat nanese na njegov novi album Za spremembo. Ko ga povprašam, zakaj je tako, brez zadržkov pove: »Na plošči bolj opisujem situacijo. Vendar bo treba sesti in spet udariti po mizi. Za spremembo se je dobro spet malo upreti. V zasebnem življenju smo postali preveč lagodni. Pričakujemo, da bodo vsi nekaj naredili namesto nas.« Ugotavlja, da je nujna sprememba. »Tudi če bo to spet revolucija.« Začudena ob njegovem ostrem pogledu na svet dobim razlago: »V socializmu smo že vse ugotovili, v kapitalizmu smo tudi najboljše stvari že preizkusili, zdaj je treba najti tretjo varianto.« Pero bo pač vedno revolucionar po srcu!