Popotovanje z mopedom na Grenlandijo je tudi dandanes, po dobrih štirih desetletjih, še vedno nepozabno,« svojo pripoved začne Tof. »Z zdaj žal že pokojnim prijateljem Tomom Pleterskim sva bila zagotovo med prvimi, če ne celo prva Slovenca, ki sva leta 1967 osvajala največji otok na svetu. Tisto poletje sva dobesedno stanovala na mopedih in ob njiju. Ob vsej prepotrebni krami, tudi s polarnimi kombinezoni, sva imela v torbah še filmsko kamero in pisalni stroj. Vsak večer sem klofal dnevnik, ki sva ga na vse mogoče in nemogoče načine pošiljala v Ljubljano.«
Grenlandijo sta obiskala konec julija. S pomočjo Slovenca Draga Vrha sta našla ribiško ladjo, ki ju je z mopedoma vred z Islandije popeljala do Ammanssalika, eskimske vasice na zahodni obali Grenlandije. »Zaradi geografske lege je v poletnih mesecih tam polarni dan, kar pomeni, da 24 ur na dan sije sonce. To je po svoje zelo moteče,« pravi Tof in doda, da je utrip življenja na daljnem severu tudi zato precej drugačen kot pri nas. »Pravih Eskimov sicer nisva spoznala, saj živijo na zelo odmaknjenem delu otoka, ki je za turiste skoraj nedostopen. So pa Grenlandci, čeprav so severnjaki, zelo odprt narod, bolj kot mi, Slovenci. Imamo pa tudi nekaj skupnega: ko sem jim povedal, od kod prihajam, mi je eden od domačinov odgovoril: 'O, fino, tudi mi ga radi pijemo!'« se v smehu spominja Tof.
Pokusila tudi tjulnjevo meso
Prehranjevala sta se v glavnem z ribami. »Tam se vse vrti okrog ribolova. Eden od njihovih običajev je, da žena možu po meri sešije kajak. Ko gre z njim potem na ribolov, je tako tesno vpet v čoln, da ga – če se ta prevrne – drugi ribiči niti ne rešujejo.« Pokusila sta tudi njihovo specialiteto, tjulnjevo meso. »To je bila v tistih časih kar prestižna jed, ki si je ni mogel vsak privoščiti,« pravi. »Me je pa zelo motila njihova postrežba: njihova kuhinja je zelo umazana. Če ne bi bila zelo lačna, bi se kakšnemu obroku zagotovo tudi odpovedala. Prepričan sem, da bi v osrednji Evropi s takšno postrežbo marsikateri gostinec dobil krožnik v glavo.«
Njuna za tiste čase res predrzna avantura, ki jo je spremljala skoraj vsa Slovenija, bi se lahko celo tragično končala. »Bilo je izjemno toplo poletje – to pomeni, da je bila temperatura okoli 12 stopinj Celzija – in zato je bilo ob tamkajšnji obali nenavadno veliko ledenih gor, ki so onemogočale normalno plovbo. V fjordu Ammanssalika se je razpočila gromozanska ledena gora in zaprla izhod iz eskimske luke. Reševanje ni bilo organizirano, vsak se je tega pač lotil po svoje. Naju so, hvala bogu, rešili Američani. Od nekod je prifrčal transportni helikopter ameriških marincev, in ko je Tom s svojo brezhibno angleščino zašarmiral poročnika, so naju z mopedi vred odpeljali do ameriške baze zraven Narsaqa, mesteca, ki leži prav na konici Grenlandije,« se spominja Tof. Pot od tam sta nadaljevala na Škotsko, potem pa spet z mopedi do Londona, kjer sta naletela na folklorno skupino France Marolt. »V domovini je medtem že skoraj zavladala panika, saj se med grenlandsko avanturo nisva mogla javljati v nobeno uredništvo. Nenadno snidenje z ljubljanskimi študenti je bilo več kot prisrčno. Kot da so nama prinesli košček domovine. V obliki obvezne slivovke, seveda,« v smehu sklene Tof.
Plus: življenje z naravo
Minus: slaba higiena
Šoping: tjulnjeva koža, mrožev okel
