Prikupna Jeseničanka je, kot pravi, zelo navezana na svoj dom, hkrati pa obožuje potovanja. »Že par let si nisem privoščila res eksotične destinacije, vendar mislim, da bo zdaj napočil čas tudi za to. V zadnjem obdobju pa sem se potepala bolj po Evropi in blizu nje, bila sem v Grčiji, Tuniziji, Turčiji in na Sardiniji pa v Angliji, Belgiji, Nemčiji in na Slovaškem.«
Posebne spomine hrani na Indijo: »Tja smo se z majhno glasbeno zasedbo odpravili predstavljat Slovenijo in našo glasbo,« razloži. »Pravzaprav se leta 2010 za to potovanje nisem odločila čisto sama. Ravno sem bila s prijateljico na dopustu v Tuniziji, ko sem dobila sms, ali bi šla v Indijo predstavljat Slovenijo na neki turistični sejem. Seveda sem bila takoj za, saj me je že od mladih nog vleklo v ta del sveta. Šli smo s Slovensko turistično organizacijo (STO), potovanje so v celoti organizirali oni,« pove Anja in z nasmeškom doda: »Lahko bi rekla, da se je zgodilo po srečnem naključju, a jaz ne verjamem v naključja.«
Indija jo je privlačila že od otroštva. »Zaradi druge vere in dojemanja življenja, zaradi njihove hrane in popolnoma drugačnih ljudi. Predstavljala sem si jo kot zelo slikovito državo, kakršna tudi je. Niti v sanjah pa si nisem mislila, kako zelo me bo šokirala,« prizna pevka. In kaj jo je najbolj presenetilo? »Že vlažnost zraka in vročina. Poleg tega je v zraku tisoč vonjav, od hrane do smeti, raznih dišav, greznice. Vse skupaj se zmeša v neznosen smrad. Poleg tega je ljudi preprosto preveč. Vse ulice so vedno nabito polne, ogromno jih samo poseda in čaka,« kar ne neha naštevati. »Večina ne počne nič. Šestletne deklice tekajo med avtomobili, ki čakajo zeleno luč na semaforju, in ponujajo obrabljene kulije in flomastre. Na motorjih se vozi po pet ljudi naenkrat. Ljudje na kolesih vozijo pakete, desetkrat večje od njih. Hrup je obupen, saj vozniki vsako spremembo smeri nakažejo s trobljenjem. Ob tripasovnicah na pol metra širokem pločniku ležijo drug čez drugega nagneteni ljudje in spijo ob mimodrvečem prometu.«
Ženske grdo pogledajo
Umazanija, pravi, je nepopisna. »Električne napeljave so kaotične, kjer koli na ulici pogledaš gor, vidiš gmoto kablov, ki so popolnoma neurejeni. Ljudje pa takoj, ko vidijo svetlo polt, pridrvijo z vseh strani in vsi ponujajo svoje razglednice z znamenitostmi, zapestnice, vžigalnike, razne odeje in kar pač imajo. Zelo moraš paziti na osebne stvari, saj ti mimogrede kaj ukradejo. Preprosto bi vse naredili za preživetje.«
Plus Kulturni šok Šoping |
No, kljub temu jo je marsikaj tudi navdušilo. »Recimo veletržnica Dilli Haat v New Delhiju, kjer lahko kupiš tako rekoč vse, od kipcev, odej do ur in raznih spominkov, in to vse po njihovih cenah. Razočarana pa sem bila nad dejstvom, da imajo Indijci izjemno negativen odnos do žensk. Potrudijo se, denimo, odpreti vrata moškim, ki se jim celo priklanjajo. Ženske samo grdo pogledajo in ignorirajo. Ko sem, recimo, v hotelu hotela naročiti sok, me je natakar vedno kar preslišal. Prvi dan sem nosila kratke hlače, kar bi bilo v tisti vročini za nas normalno, a sem bila deležna ogorčenih pogledov, šepeta in fotografiranja z vseh strani. Pobegnila sem nazaj v avtobus in se preoblekla, tako neprijetno mi je bilo.«
Tudi kulinarika je povsem svojevrstna. »Prvih nekaj dni, ko smo bili v Mumbaju, so se presenečenja kar vrstila. V hotelu, kjer smo bili, niso stregli evropskih zajtrkov, imeli so samo njihove jedi, ki so bile vse po vrsti zelo pikantne. Predvsem za osmo uro zjutraj,« se zasmeje. »Ogromno hrane strežejo kar na ulicah, a ob vsem tistem smradu si nisem upala poskusiti ničesar. Predzadnji dan potovanja, ko smo bili v New Delhiju, pa smo le našli restavracijo, kjer so stregli indijske specialitete, ki so bile naravnost božanske, in najedli smo se za vse dni nazaj.«
Med znamenitostmi jo je prevzel stari del New Delhija, ki je prepreden z uličicami in pisanimi trgovinami. »Ulice so tako ozke, da je gneča nepopisna, stene teh ulic pa tako visoke, da svetloba dneva tako rekoč ne pride do dna zaradi vseh električnih napeljav v višjih nadstropjih. Vse skupaj izpade, kot bi se vozil po kakšni dnevni sobi. Všeč mi je bila tudi trdnjava Red Fort. Tadž Mahala si žal nismo ogledali, saj je bil ravno na dan, ko smo bili prosti, zaprt.«
Ker je Anja na začetku omenila, da v kratkem spet načrtuje daljše potovanje, smo za konec vprašali, o kateri destinaciji razmišlja. »Najbolj se nagibam k Braziliji, kamor bi šla s fantom kajtat, verjetno še letošnjo jesen. Sicer pa me od nekdaj mikajo Madagaskar pa Bali in Kuba. Vse to še pride na vrsto. Upam, da čim prej.«
