Najtežji preizkus igralskih sposobnosti vsekakor pomeni monodramski nastop, nastop v igri, ki je napisana za enega samega interpreta. Ali interpretinjo. Kar veliko sem jih videl in kar več se mi jih je globoko vtisnilo v spomin. Polona Vetrih, čisti igralski biser v Blagih pokojnikih, dragih možeh, Željko Vukmirica v Povjesti moje gluposti, Rade Šerbedžija v Mojem obračunu s Krležo, pa Zijah Sokolović v Igralec je … igralec … je igralec. Tako me je dodobra fasciniral tudi mladi kolega Gregor Čušin. Njegova Hagada je kot nekakšna visoka pesem človeške preproščine, ki me je nehote spomnila na čudovite dogodke s snemanja še ene monodramske bravure, igre Poredušev Janoš, ki jo je najprej na papir, potem pa med gledalke in gledalce prenesel enkratni in neponovljivi Evgen Car.
Pesnitev
preprostemu človeku
Jeni, kot ga kličemo kolegi. Njegova pesnitev o preprostem prekmurskem človeku je v bistvu ena sama neomadeževana ljubezen do vsega, kar je še dandanašnji Jeniju tako sveto: do krajev, iz katerih prihaja, do ljudi, ki so kot pomembni mejniki trasirali njegov življenjski razvoj, do zemlje, ki jo ti ljudje ljubijo še nekoliko bolj kot drugi, do vsega tistega, kar so doživeli in preživeli njegovi predniki. Človek se ne more in ne more načuditi vsej tej toplini, ki jo je Jeniju tako enkratno uspelo ujeti v dramsko predlogo. Hudomušen, vesel, žalosten, razburjen nad krivicami, ki se godijo prekmurskemu človeku, razposajen, prijetno okajen od božje kapljice, ki jo časti tako ponižno in iskreno kot le malokdo, nabrit in še in še bi lahko našteval. Takrat sem se odločil, da bi bilo morebiti res vredno to Jenijevo mojstrovino zabeležiti in jo ohraniti za vse, ki jim bo tudi v prihodnje slovenska beseda (in z njo slovenska kultura) nekaj pomenila.
Po prepričevanju odgovornih na RTV Slovenija, ki je na srečo uspelo, sva se z Jenijem dobila v barčku poleg akademije, danes ga ni več. Ko sem mu povedal, kaj nameravam, je bil kar malce skeptičen. Ni mogel verjeti, da bo nacionalka posnela njegovega otroka, vprašanja so kar vrela iz njegove notranje razgretosti in vidne vznemirjenosti. Nizal jih je počasi in po temeljitih premislekih, da ja ne bi kaj po nepotrebnem izpustil, zanemaril ali prezrl. Ne vem več, koliko časa sva takrat preždela v tisti špelunki, a vem, da so minute, pa kaj minute, da so ure kar letele. In sva se na koncu pogovorila o skoraj čisto vsem.
V Jenijevi zidanici
Nacionalka je Jenijevega otroka posnela prav v njegovi zidanici v Prekmurju. Bili so to čudoviti dnevi prijateljskega druženja. Režiser Tonči Tomašič, Jeni in jaz kot koproducent projekta. Pa še vreme je bilo fantastično, snemanju primerno. Jeni kar ni vedel, s čim bi postregel ekipi. Dobrotam ni bilo ne konca ne kraja, da ne govorim o žlahtni kapljici, ki jo je imel shranjeno v srednje velikih sodih v kleti. Takole pod večer, ko smo končali snemanje in je Jeni hitel na mizo nositi najrazličnejše kulinarične dobrote, ki pa so bile v svojem bistvu sila preprosta preprostost avtohtonih prekmurskih dobrot, smo kar obsedeli v prijazni sobici nad kletjo in ure in ure poslušali Jenijeve zgodbe, eno zanimivejšo od druge. In potem, podprti s kozarčkom ali dvema ali tremi rujnega vinca, ki ga je Jeni sam donegoval, dodajali svoje zgodbe in doživetja ali pa samo komentirali njegove pripovedi. Snemanje je bilo kar naporno za ekipo in še prav posebno za Jenija, a je bilo tudi čudovito. In tudi končni izdelek je preprosto – čudovit.
Vidno ganjen si ga je naš Jeni ogledal na slavnostni premieri v soboškem gradu. Res je bilo ganljivo. Ljudje, ki so prišli na premiero, so se še enkrat s frenetičnim aplavzom poklonili rojaku. Evgen Car je sila preprost človek. Ena sama dobrodušnost. In poštenost. Včasih se mi zazdi, da je to resnično človek, ki bi za prijatelja lahko imel tudi – največjega sovražnika. Tak pač je. Zato je tudi tako tvorno sodeloval pri snemanju; ne le kot avtor teksta in edini igralec, temveč tudi kot človek, ki je režiserju predlagal, kje bi lahko kaj posneli: v vinogradu, na Muri, v slovitem mlinu na Muri, ob Muri, v kleti njegove zidanice, na neskončnih njivah z zrelim žitom, pa v stari izbi nad kletjo, pa pod slivo ob cesti. Iz njega je dobesedno vrela ljubezen do rodne grude, ponos, da je to, kar je, in da je doma tu, kjer je, hrepenenje po ljudeh, ki jih je zapustil, za ves tisti čas, ko se je odpravil na študije v belo Ljubljano, pa je potem v tej Ljubljani, ki je iz dneva v dan postajala čedalje manj bela, tudi ostal, za vse večne čase zapisan boginji Taliji.
Nikoli Evgen ne bo pozabil rodnega Prekmurja. Vedno znova in znova se bo vračal tja, kjer mu srce bije drugače kot v Ljubljani, kjer njegova pljuča dihajo lahkotneje, kjer se njegovo oko orosi ob pogledu na griče, polne vinskih trsov, kjer je njegov korak preudarnejši, njegova misel bistrejša. Drugače tudi ne bi mogel napisati tako čudovite pripovedi o svojih ljudeh, o njihovem trpljenju in življenju, o njihovih dobrih in malo manj dobrih straneh. In o popotovanju. Izseljevanju. Bežanju od doma v širni svet, v boljši jutri. In o neprestanem, ponavljajočem se vračanju. Domov. Pa magari samo še – umret.
»Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz …« Vlado Kreslin ve … Jeni pa tudi …
.
