Nekoč pred davnimi časi – no, pravzaprav se je zgodilo pred natanko 200 leti – sta brata Jacob Ludwig Karl Grimm in Wilhelm Karl Grimm izdala prvo zbirko pravljic, ki so danes po vsem svetu znane kot Grimmove pravljice. Ob tej priložnosti so v ljubljanski Galeriji Zala odprli razstavo ilustracij Jelke Godec Schmidt. »Za razstavo smo se odločili bolj kot ne po naključju. Nekdo mi je predlagal, naj svoje ilustracije postavim na ogled, beseda je dala besedo in danes smo tukaj. Se mi je pa konec decembra zdel kot nalašč za tovrstni dogodek, saj je ta čas že sam po sebi pravljičen,« nam je povedala ilustratorka.
Nima najljubše pravljice
V središču postavitve so njena dela za knjigo Zlate Grimmove pravljice, ki je letos izšla pri založbi Mladinska knjiga. »V 26 okvirjih so poleg ilustracij za omenjeno knjigo razstavljene še ilustracije za slikanico Muca prede nitke zlate, tretji sklop pa sestavljajo mešane ilustracije, med drugim za Vrtec pri veseli kravi in ljudsko pripovedko Hvaležni medved,« je povedala Zala Volkar, predstavnica galerije. Odprtja se je udeležila tudi Jelkina mama, legendarna ilustratorka Ančka Gošnik Godec. Na vprašanje, kako stroga kritičarka je, nam je Ančka odgovorila: »V hčerino delo se ne vmešavam. Jo pa občudujem, ker gara. Že kot deklica je bila zelo marljiva, v šoli zelo pridna, in to je očitno ostalo v njej.« Jelka je bila že od mladih nog obkrožena s kupi knjig in ilustracijami, saj je bil mamin atelje kar v sobi, kjer je ona spala. »Tako da sploh ni čudno, da sem danes to, kar sem. Res pa je tudi, da sploh nisem nikoli premišljevala, da bi v življenju počela kaj drugega, čeprav sem še kar univerzalen tip,« se je nasmehnila Jelka.
Pravljic se, čeprav jih že leta prebira in ustvarja z njimi, še vedno ni naveličala. Med Grimmovimi bi težko izbrala najljubšo. »Vse so mi zelo pri srcu. No, morda imam nekoliko rajši tiste, ki niso tako znane, kot so recimo Pepelka, Trnuljčica in Sneguljčica. Te so tako lahko dostopne in so dobile že milijon preoblek, jaz pa si želim, da bi ljudje spoznali tudi tiste manj znane, ki so prav tako čudovite. Pred nekaj dnevi sem svojemu vnuku brala Zgodbo o dečku in zmaju. Na nekaterih delih je tako grozljiva, da revež nekaj dni ni mogel mirno zaspati. Ljudje se sploh ne zavedajo, da je branje pravljic lahko bolj grozljivo od gledanja še tako dobro narejene grozljivke.«
Zapisovala ljudske zgodbe
Milena Mileva Blažić, strokovnjakinja za otroško literaturo in predavateljica na pedagoški fakulteti v Ljubljani, meni, da so se Grimmove pravljice ohranile, ker govorijo o univerzalnih stvareh na preprost, otroški način. »Pri nas so dočakale tako dolgo življenjsko dobo tudi zato, ker so po večini opremljene z delom domačih ilustratorjev, ki dajejo tem zgodbam posebno dimenzijo. Prek njih smo nemške pravljice deloma poslovenili,« meni Blažićeva.
Rdeče kapice, Sneguljčice ali Pepelke izvirno nista napisala brata Grimm, temveč se v njihovem ozadju skrivajo ljudske zgodbe, ki sta jih zapisovala ob pripovedovanju devetih žensk iz svoje soseščine. Pravljičarja si zgodb baje nista zapisovala dobesedno in v celoti, temveč sta zgolj skicirala zaplet, nato pa vnesla svoje variacije. Prvi izdaji Grimmovih pravljic iz leta 1812 so mnogi očitali, da je, še posebno za otroške bralce, preveč okrutna, zato sta brata v naslednjih izdajah nekatere zgodbe črtala, nekatere predelala, predvsem pa očistila erotičnih elementov. Začetne edicije niso dosegle želenega učinka med bralci, saj je bilo 900 izvodov razprodanih komaj po treh letih. Uspeh je dočakala šele izdaja v angleščini iz leta 1823, ki je bila opremljena z ilustracijami. Pravljice sta brata Grimm prenavljala vse do leta 1857, ko je izšla sedma, tako imenovana velika izdaja, v kateri je mogoče opaziti precej več prefinjenosti in stiliziranosti v primerjavi s prejšnjimi izdelki.
Nekaj pa je gotovo: nemška pisca sta s svojim delom vtisnila neizbrisen pečat v svetovni literaturi. Njune pravljice so večne in bodo v srcih tistih, ki smo z njimi odraščali, živele srečno do konca dni.