Pravijo mu umetnik Erosa

Umetnik Jože Spacal je nedvomno zaznamoval slovensko kulturo in prejel veliko mednarodnih nagrad. V njegovih delih se prepletajo vse likovne tehnike, od slikarstva do mozaika, grafike in televizijske scenografije. Ko ga obiščem v ateljeju sredi Ljubljane, mi namigne, da danes ni pravi dan za pogovor, ker je umrl njegov slikarski kolega. »Lojzeta Logarja bom zelo pogrešal,« pove z žalostnim glasom.

Zanima ga razdejanje

Sprehodiva se po ateljeju in pokaže mi tako imenovano arhitekturo. »To je gnezdo sršenov. Tako je grajeno kot sodobna arhitektura. Poglejte to statiko.« Razloži, da so njegovi reliefni mozaiki sestavljeni na material, ki je grajen tako kot struktura sršenovega gnezda – iz samih šesterokotnikov, lahek in statično trden – kot letalska krila. Ob tem pove, da je mozaik večen, drugače kot freska ali slika. »Samo atomska vojna ga lahko uniči,« se nasmeji. Nato mi pokaže dela, za katera je dobil navdih med napadom na Svetovni trgovinski center. »Najprej sem napravil nekaj kompozicij slik in mozaikov s tematiko rušenj, razdejanj. Takšno kompozicijo, triptih in nekaj slik in grafik s tematiko rušenj sem napravil že 1979. Medtem ko je bil mozaik x1, x2 ,x3 – Slutnja groze – uvod v mojo letošnjo pregledno razstavo na Ljubljanskem gradu. Arhitekt Darko Likar ga je izbral za postavitev v Pomniku braniteljem slovenske zemlje na Cerju, v neposredni bližini moje rojstne vasi Kostanjevica na Krasu. V muzejski postavitvi je na najlepši steni v dvorani v pritličju. Vse vasi doberdobskega Krasa so bile v prvi svetovni vojni zrušene do tal. Sicer pa groza razdejanj lahko predstavlja vojno v vseh zgodovinskih obdobjih,« in doda, da je to hkrati opomin, da se kaj tako groznega ne bi smelo več dogoditi.

Rad je obdan z lepimi stvarmi

»Po 11. septembru so se večkrat pojavljali posnetki gorečih stolpnic, ko so ljudje v strahu in grozi rajši skočili v smrt, kot da bi živi zgoreli. In so skočili iz osemdesetega nadstropja. Takrat se film zavrti, po navadi se zavrtijo najlepše stvari, kar je človeka osrečilo v življenju. Kaj je sreča, je odvisno od posameznika. Sreča je na primer rojstvo otroka – ko je ženska noseča, ko pričakuje otroka, ko rodi otroka, je srečna... Srečna je tudi takrat, ko se poroči. To sem naslikal. Ta trenutek sreče. Ko je ona srečna... ko jo mož dvigne in jo nese čez domači prag. Ali ko mu ona pade v objem in ko doživlja orgazem v objemu sreče,« pokaže na mozaike, kjer je prikazana ta sreča. »Ona mu sedi v naročju in doživlja naslado v naročju sreče – orgazem, glavo vrže nazaj, on jo objame in diha srečo iz njenega oprsja,« pokaže še na eno izmed svojih del, kjer je viden Eros. Nič presenetljivega, da so ga poimenovali kot umetnika velikega življenjskega Erosa, o njem pravi: »Eros je več kot erotika, ljubezen na višji ravni.« Sicer pa je umetnik rad obdan z lepimi stvarmi, čeprav pravi: »Niso vse stvari lepe. So tudi stvari, ki imajo v sebi grozo, gnus. Poglejte to sliko: upodobil sem posilstvo. Obraz moškega je kot zver … Zame recimo je lahko žaba še tako izvirna po svoji formi, vendar mi s sluzjo povzroča gnus. Černiševski je polemiziral s Heglom, ker je Hegel trdil, da je lepota najvišja vrednota – popolna realizacija ideje s formo. Černiševski pa je rekel, da je lepota življenje. Lepe so tiste stvari, ki imajo življenje v sebi. Lahko imate en ženski obraz še tako lepo oblikovan, če nima življenja, je hladen.«

Ženske prsi
so kot oltar

Nato pokaže sliko, kjer se iz klavirja bohoti povečan grozd grozdja in so nekatere jagode kot ženske prsi. »Ta grozd, ki je na sliki v klavirju, kjer so prsi deklet, od mladih napetih do starejših... Erotična simfonija zrelega moškega ob jesenski trgatvi, ko se moškim, ko spijejo preveč terana, v podzavesti začnejo pojavljati sanje, določene erotične slike, in oni vidijo grozd v taki nadrealni obliki, kjer se jagode grozdja spreminjajo v prsi.« Jože meni, da so prsi kot oltar, izražajo erotični naboj. »Moški velikokrat poklekne pred žensko, tako kot starejša mamica, ki poklekne v cerkvi pred oltar.« V roke vzame žemljico. Jo položi na ženski akt s pripombo, da je sveža jutranja topla, dišeča žemlja nekaj najbolj vabljivega.

»Ko sem pesnika Cirila Zlobca slučajno srečal pred ateljejem, sem ga povabil na pijačo, in ko je gledal te moje slike... Vidite, da je venerin vrtiček povsod čist. Veliko slikarjev je naslikalo venerin gozdiček poraščen, a meni to deluje neestetsko. V teh mojih slikah ne boste videli pornografije. Zlobec je eden redkih pesnikov, ki pri skoraj devetdesetih še piše erotične pesmi. Tudi mene sprašujejo, kako to, da zdaj v zrelih letih slikam erotiko. Človek slika eros toliko časa, dokler ima življenje v sebi,« se nasmehne. »Čeprav se tudi to življenje umirja,« doda.

Sicer pa pravi, da človek slika z dušo. »Jaz imam v srcu, v duši, barvo kraške jeseni – barvo ruja in teranove trte. V krvi imam kraški teran, v značaju pa energijo in trdoto kraškega kamna. Čeprav uporabljam v zadnjih slikah veliko tudi plave barve – to pa so izkušnje impresionistov pod vplivom razvoja znanosti o barvah. Impresionisti so namreč vse sence slikali v modri ali zeleni.« Pravi Kraševec torej, pritrdim.

Ima hišo na Krasu

»Ta kamen je tista vztrajnost, ki mi daje energijo, da lahko delam in da lahko eksplodiram,« se nasmeji in me odpelje v prostor, kjer zadiši po sivki. »To je moj vrt,« odgovori, ko ga povprašam po sivki, in obenem razloži, da ima na Krasu obnovljeno domačijo. »Sivka preganja tudi molje v knjigah,« in pokaže na veliko zbirko knjig. »Vedno, ko sem potoval, sem kupoval knjige.« Večkrat te nastopajo tudi v njegovih delih. »Knjige v plamenih imajo v mojih delih enake kompozicije kot rušenja. Zavalovijo kot veter. Knjige so cenzurirali in sežigali v vseh zgodovinskih obdobjih, zaradi knjig so tudi ljudi sežigali,« mi razloži njihov pomen. »Umberto Eco je bil pri meni na obisku v ateljeju zaradi tega mozaika, ki sem ga posvetil njegovemu delu Ime rože.«

Nato mi ponudi svoj domači brinjevec. »Navdihnjeno s kraško poezijo,« in namigne na slovitega Srečka Kosovela, ki je napisal pesem Brinjevka. »Kras imam tukaj notri, v srcu, in mi bo vedno dajal energijsko moč.« Ob koncu razkrije svoj recept za vitalno življenje: »Vsak večer pojem košček čokolade s 85 odstotki kakava, ker nima sladkorja in ne vsebuje mleka. To čisti ožilje. Tako kot teran. Kardiolog doktor Boris Cibic pravi, da je teran isto kot dimnikar pri dimniku: dva kozarca terana na dan očisti ožilje.«